Tekma, ki me je poklicala. Naj se ne sliš preveč spiritualn, ker nism tak tip človeka. Vse skup je bla bolj logična posledica vsega, kar se je dogajal zadna leta. Od polovične razdalje do Ironmana, dvojnega, trojnega, vmes tri tekme svetovne serije extrem triatlona, neki ultra laufu, lepo prek dvesto na asfaltu in sto miljske trail iz serije utmb za sladico… Nism se ustavu, še naprej sem drgnu bicikl, treniru v telovadnic, skaku po hribih, laufu, tut plavat je blo treba. Spomnem se, ko sem si na trojnem Ironmanu govoru da je to to, da grem verjetno na limito. Kaj šele misel na neki večjega. A teške stvari pozabmo, ne samo v športi, povsod je tku. Spomnemo se lepih trenutku, tistih ekstra, tistih, ki so porinl v stanje, ko si se počutu še kako živ. Tega si potem znova in znova želimo. A nekje bi blo treba potegnt črto in meja naj bi nekje obstajala, baje. V iskanju nje je blo treba naprej.

Bil je en izmed dni ko sm laufu po domačih hribih, že kr neki časa sm bil na tereni, prijetno utrujen, v fazi ko misli jadrajo. In zajadrale so na 5x Ironman. Fak! Zakaj? Zato ker mogoč to rabm, ker bi rad spet dožvel ves ta cirkus ultre. Kaj pa številke, dolžina komplet razdalje? Preveč. Zdi se da je preveč, v glau jih nism mogu predelat. A lih to mi očitno ni dal mira. Ko se zadeva enkrat zasidra v zgornme štuki, žal ne morm več nazaj. In nisem šel. Okvirno en let cajta sem mel na razpolago, da svoji pripravljenosti dodam višji nivo, tak ki bi prnašu možnost preživetja 1130 km dolgega enoetapnega triatlona.

Lansk let je bil poleg leta za časa korone izjema, ko nism šel na nobeno večjo tekmo oz. se nism lotu kazga iz okvirjev postavlenga izziva. A športa, akcije, švica ni manjkal. Je blo pa več cajta, kerga je Anča namenla za svoje aktivnosti. Njeno glavno tekmo sezone ne gre pozabt. Zato si tut na teli strani zasluž svoje mesto.  Še zdej se mi lepo nasmeji, ko se spomnem na dan pri severnih sosedih. Austria extrem triathlon, ena lepših tekem, kero sem sam oddelu leta 2017. To je mal daljša distanca od Ironmana, s tem da se plava v reki, polovica od tega proti toki, bajki se doda skor 4 jurje višinci in slabe dva na gorskem maratoni. Anča je milo rečeno letela. Na kar neki tekmah sem bil že v spremljevalni ekip, a tako gladke “predstave” še nisem vidu. Bila je izjemna. Osvojila je 3. mesto med ženskami, kar je za tak rang tekmovanja življenska titula.

Tam nekje bolj v začetkih moje triatlonske poti sem se velikrat sprašvou kakšn so tist ljudje ki premagujejo enormne razdalje, številke ki se zdijo nemogoče, kako zdržijo? Kako se prpravjo, kaj razmišljajo, kaj se dogajaja v njihovih glavah? Kako prenašajo vse te napore, kako je fizično sploh možno? Kot nek otrok sm se sprašvou, kako sploh takšni ljudje zgledajo? Nikol si nisem predstavlu, da se bo enkrat pojavu en tak v špegli domačga stanovaja. 

Brez podpore osnovne družbene enote se seveda s takšnimi projekti ne moreš spopadat. Vsaj js ne. Sm en tistih srečnežev, kater je deležen neverjetnega suporta. To že od nekdaj. Starša sta me vedno podpirala, v športu in vse drugje, čeprou vem, da jima vsega kar sm se lotu ni blo všeč. Brez njiju bi bil pičkin dim. Še vedno sta zraven, tko ali drugač mi pomagata, da nardimo tut kej izven serijskega. Potem pa je seveda tu še lastna družina. Na samo srečo je v moj živleje pršla idrska Čipka, Anča, desna roka in motor naše familje. Odlična športnica, izjemna mati, No. 1 Žena s pridiham best frendice. Sestra Polona s familjo je prav tko vpeta zraun.  Pa mama Vesnčka nam tut pohelfa. Potem so še kumerati s kerem skup treniramo, se potiskamo naprej in si pomagama dosegat zastavlene cilje.

Vse to mam sem si reku, predvsem mam pa velko željo, motivacijo, vem da sm sposobn držat še en let fokusa v trenažnem procesi. Ne gre natačno opisovat kuk in kako sem treniru, lahk rečem da je blo vsega skup precej. Vsak ma svoj sistem in svoj plan. Večina ima trenerja v teh časih. Js sm sam seb svoj trener, včas kr mal prezajeban sem pošinu, mogoče bi blo bulš, da si bi najdu kazga druzga Blo je par konkretnih šusu v enotah priprave, priznam da kdaj zelo tešku, naraj bi se zjoku pa splezu na drevu, a to je blo treba nardit in nardil se je. Zmer študiram, kuk mi pri keri disciplini še manjka, da bi se upu postavit na štart tekme. Temu potem sledim. Slabši sem v plavanju, a tu tle se je napredval, bolš gre na bicikli in občutek brez omejitve dobim, ko obujem šuhe za laufat. Edino kar bi lahk povezal s trenerstvom so nasveti mojga prjatla, izjemne triatlonske mašine Denisa aka Šketota. Njega poslušam. Najin pogovori mi velik dajo. Prav tku se parkrat na leto slišim z Matejem Markovičem, ki mi s svojim razmišljanjem in karizmo sprosti dvome. Matej je v svoji karireri obrnu brutalne številke. Oba zlo cenm.

Precej je blo treba nardit na bicikli kot osrednjem in mogoče celo najbolj pomembnem delom triatlona. Tle ne gre mim bojsu s kerem smo skup brcal po pedalih kadar je pihal od spredi al od uzadi, kadar je blo mrzl, kadar je blo topl, ko je šel dež in kadar ni šel   Kapetan mu rečem – Udovč, ob njem in večkrat za njim, velik mi je dal. Najbolj mi bo v spomini ostala fura, ko sma šla ob 8h zvečer namest pred TV, na kolo, do Kopra in čez Italijo nazaj. Lušn je blo.

Tle je Aljaž, mlada mašina s pro pristopom, kar se iz mesca v mesec občut na cest. Nagi, tempo kolesar, velikrat pozitivno neracionalen, a takrat se je delala razlika. Neki fur sm naredu z enim najbolj vsestranskim slovenskim športnikam, to je moj big bratko Jager, izstopajo fure po Istri, v okolici nam ljube Pule, kere smo brusl čez prvomajske počitnce. S prijetnim tonom ob boku je kilometre prispevu Kolenc. Spomnem se tut kašne fure ko so bli zraven Jan M., Mitja, Piko, Kirbiš, Murn, ene dva lokalna kroga z Borkotam, s kerim sm sploh začel furat speco.

Laufu sem večino sam. Največjo kilometrino sem vrgu na kup v februarji, ko sm obraču vsak dan, 423 se jih je nabral. Je blo pa neki fantu iz kolesarske sekcije vpletenih tut na tekaških druženjih. Poleg njih še Vasja, Obi, Levi…

Slika iz Fuerteventure, en od tistih dni.

Časovno najdaljša laufa sm naredu s spremljanjem Vida Štuhca, zlo prijetnega dečka, ki se je podal čez diagonalo Slovenije. Res lep in uspešen podvig. Žal mi je samo, da ti je čist biceps pobral. Tedn kasneje sm spremlu mojga dolgoletnega prjala Anžeta Česna. Eno največjih imen ultra tekaške scene pri nas. Osebno ga postavljam takoj za Mravljetom. Anže je obrnu 500 km z minimalno spanja. Salut!

Kar se tiče plavanja sem preštel vseh 46597664 ploščic v hrastnškem bazeni. Noro. Kua mi je delal. CF klora. Ampak, če zavrtim sliko nazaj, ko sem se pred leti boril z dolžino Ironmana, je bil to v zadnem leti zgolj en od krajših treningu. Ploščica za ploščico.

Za motivacijo sem parkrat plavu z ekipo plavalnega kluba Trbovlje. Po levi in desni me je nesramno hitr prehitevu Taj. Grdu je delu z mano.  Zahvala, da sm bil lahk v vod že takoj po šihti gre legendarnemu trenerju trbovelskega plavalnega kluba Rufu, ki je v svoji bogati trenerski karijeri »naredu« lepo število odličnih plavalcu. Njegov pristop je čvrst in brez popuščanja. Sm en tistih, ki razume in mu je jasn, da je to edina pot do uspeha.

Enote treninga, ki so dodale mogoče celo največ fizične priprave, pa so ure in ure v telovadnic. Skupaj z ekipo Sportiva smo dobro delal, napredoval, to sem opazil pri mnogih, vzporedno sem tut sam laži naredu tiste serije, ko smo se že mal postran gledal.

Priprava na tekmo je šla torej po plani, bil sm zadovoln s tem kar sem vrgu na kup. Prijavlen sem bil na 5x IRONMAN, na tekmo, ki bo potekala v francoskem Colmarju in bo štela za svetovni pokal. Velka riba torej.

1130 km dolg triatlon. Preplavati bo treba 19 km, prekolesarit 900 in odlaufat 211. Obstajajo dve verziji 5x Ironmana. Ena je takšna da vsak dan narediš po enega, druga pa je vse skupaj v enem kosu, continuous verzija. Odloču sem se za drugo, zdi se težja, predvsem pa se mi zdi edin prava. Od starta do cilja v eni etapi, always the hard way!

Rajš ne pomislem kaj vse sem rabu tekom priprav nardit na seb, kam vse se je blo treba zapelat, kaj stvari se je blo treba zment, uskladit, sposodit, prilagodit, kaj vse je blo treba kupt… Na moje veselje in srečo je blo najlažje dobit ekipo, vsi so bili za. Oni mi predstavljajo prepotrebno energijo in vero v to, da vedno pridemo do cilja.

Par dni pred tekmo sem šel še na fine nastavitve k mojmu prjatlu, izjemnemu fizioterapevtu Mateju Čeboklju v Celje. Matej me rihta že dobre dve desetletji. Marskej je že poštimu na men, da je šlo, da je blo lažje. Tut pomenma se mal glede določenih stvari pred tekmo, vedno vidi cilj, s tem ga lažje vidm tut sam.

Najdaljša je pot do starta, najtežje je do tja pridit nepoškodovan.

Pršu je dan odhoda. Avtodom nafilan do konca, pa ni mejhen. Do Colmarja je kazal, da nas čaka 14 ur vožnje, dobr bi blo da smo tam dva dni pred tekmo, da se ustalimo in prpravmo. Za volan se je vsedu Vili. Prvi volan in nepogrešljiv član ekipe. Zraven sta šla še dva prjata, ki me bota suportala prvič, Nagi in Ali. Vožna je šla dokaj tekoče, prek Avstrije in Nemčije, vzporedno s Strasbourgom še malo nižje, ter čez francosko mejo do Colmarja. Postavil smo bazo, prevzel rent a car, da smo se lahk hitreje gibal, šli kej pojest, v trgovino po hrano in pjačo. Padl smo v vročinski val. Temperature so ble precej preko 40 stopinj, 46 je kazal če smo natačn.  Vsa športna tekmovanja v glavnini države so bla odpovedana, rdeč alarm, zaprte šole. Blo je res hudu vroče. Študiru sem, da če bo tkole na tekm, me bo utrgal. Napoved je sicer obetala 10 stopinj manj na dan starta in dneve kasnej. To me je nafilal z optimizmam. Vikend smo nekak prežvel, v nedelo je bil še sestanek pri organizatorji glede pravil in vsa navodila, kar se tiče samega tekmovanja.

Z ekipo smo bili zmejen, da se tut tokrat držimo našega načela: Ne popustimo da ga jebeš! Vedu sm da krize bojo, možno da celo takšne, v kerih se že nism znajdu in opcija, da ne bom znou odreagirat. Takrat so oni na potez. V vsakem primeru pa, če ne bo kej zlo narobe, ne ustavmo. Enostavno ne smejo pustit da se ustavmo. Verjetno ni prou, a sem en tistih, ki je pripravljen tvegat poškodbo in nosit posledice. A če greš v tak ekstrem je to skor jasno. Ne rad berem ko folk pr teških preizkušnjah za kere so se sami odločl zapiše: Odstopu sem ker je telo tako reklo, poslušal sem sebe, odločil sem se za zdravje, bilo je premrzlo, bil sem premočen, blo je preveč nevem česa vsega… kdaj bi blo lepo prebrat: enostavno nism zmogu. Nič ni s tem narobe. Pridejo nove priložnosti kere se bodo izkoristle.

Bojsam sem predstavu kaj vse imam v plastičnih gajbih, kera oprema je za plavanje, za kolo, kaj je za lauf.  Kaj za čez dan, čez noč, za preoblečt, kaj imam za jest, za pit. Kje je prva in druga pomoč. Če se bo dal mi bojo po večini kuhal tople obroke, čim manj športne prehrane, ta ti namreč pri dolgotrajnih naporih lahk obrne želodc na glavo. Zarad vročine smo mel sabo dva ledomata, s kerim bomo hladil mašino. Pa ene tri ventilatorje, UV odbojna oblačila, kapo v katero se da led in ti hladi mozak, posebna ruta za okol vratu… To ni preserancija, to je osnova za uspeh. V takšnih razmerih si gotof, ko se ti telo enkrat pregreje. Še bi lahk pisu koliko stvari, opreme in detaljov stoji za tem, da bom lahk mirmo obleku neopren in se postavu na start ob bok mal posebnih ljudi.

Spat sem šel v apartma, da bi mel svoj mir in da se na svoj način prpravm na start. Ob 8 h zjutraj se vse skupaj začne zares.  Ob pol sedmih zjutri me je Nagi pršu iskat in pelu do bazena, kjer sta bla z vso opremo že spremna Vili in Ali. Osem prog je bilo v bazeni, postavljen sem bil v drugo, v njen nas bo krožl 6 tekmovalcev. Kot sem omenil, v vodi nisem najbolši v primerjavi z drugimi, vsaj običajno je tko, a nism najslabši. Je pa plavanje časovno le 15 posto tekme. Tko sem jst tisti, ki lovi in za lovljenje bo dost cajta. Pridem za tabo, brez skrbi.  

380 dolžin v olimpijskem bazeni. Za mnoge psihološka vojna. Meni ustreza.

Najdaljša dolžina kar sem jo preplavu do te tekme je bla 12 km, potem se je pa zdel da mi bo rame utrgal. A tistem treningu sem potem dodal še en trop plavalnih ur. Rečmo, da sem bil pred tekmo bolj prpravlem, bolj motiviran, zraven je bla ekipa, bila je tekma, kar ti da ogromno. Štiri kratke vmesne pavze so bile del taktite, plana kerga se mormo držat.  Bojsi so me redno futral in deval za pit.  Vsake tuk je padla kaka beseda za motivacijo, zdel se je da gre vse po plani. No, parkrat sem bil opozrjen, češ prehitr si, naj spustim tempo. Mnenje ekipe šteje, za razmislek, za kontrolo. A še zdej vem, da sm bil v optimalni ekonomični coni. Po 7 urah in 49 minutah sem odplavu 19 km in lahko zapustu bazen. Dober fiing, nek uspeh, najdalša dolžina do zdej. Niti nism bil tuk ubit kot bi prčakvou, tko da sem šel pokončno v menjaln prostor in naprej na bajk. 900 km je blo pred mano. Rajš nism razmišlu, čeprou sm vedu da je to mal dlje ko od Trbovelj do Monte Carla recimo, ali pa da bi od Trboul trajbu prek Hrvaške, Bosne, Črne Gore do Tirane v Albaniji. Vmesni cilji, to mi je blo kot vodilo. Najprej obrnem stotko za ogrevanje, po pa vidmo kako gre. Kolesarska proga je bila v nepravilnem krogu, dolgem slabih 9 km. Fura od bazena do lokacije in potem še 102 kroga. V osnovi mi je ustrezala, solidn asfalt, zanimiva pokrajina, ob ogledu trase sem si reku da mi paše, kar je blo zlo pomembn. Vrtel sem iz kroga v krog, iz kilometra v kilometer. Vraču sem se mimo baze, mimo ekipe kjer se imel na voljo vse. Hrano, pjačo, motivacijsko besedo,… Dober se je delal, kilometri so solidno letel mim mene. Podatki, ki verjetno niso čist točni a mislim da sem se ustavil za 20 min, ulegu, zapru oči in upu da zaspim. Pa ni šlo, ne prvič, ne drugič. Potem smo z ekipo sklenil, da grem naslednič počit za 1h, ko bom res rabu, da dejansko padem v fazo spanja. No, do tja je bla še dolga pot, precej ur bo treba še oddelat predn naslednič stopim iz bicikla. Kolesaril sem v oblačilih znamke Castelli, katere so mi priskrbeli pri Factory Storu. Tole se pa sliš kot plačana objava ane hhhh. Hvala FS.

 V tork ponoč se nam je prdružu še drug del ekipe. Presenečen sem bil, da je pršu zraven tut ata Janko. Itak je bil zelo lepo vablen, a sm mu reku, dolga vožna je do Francije in potem bit še par dni bolj ko ne pokonc, to zna bit prenaporno, res ti ne prvošm tega. A je vseen pršu. Zlo sm bil vesel. Zraven so prispel še Anča, Polona in Aljaž. Vsi skupi smo bli verjetn najštevilčnejša ekipa. Zdi se velik, a gre verjet, da je zadeva zlo naporna tut za spremljevalce. Biti par dni skor na istem mestu in strešt nekoga je jeba. Organizirali so si dežurstva, tko da so bli vsaj dva ali trije ves čas na voljo. V psihološko težjih trenutkih me kdaj kakšna stvar lahk sprav iz tira, niti ne tako pomembna, kdaj kaka malenkost, kak trenutek, kaka poteza. Vem da je kdaj teško upravlat z mano, a zdi se da vzporedno z napori pride tudi to. Kdaj bi se rad nasmeju, pokazu hvaležnost, reku hvala, dal vedet kuk mi pomenjo, a enostavo ne gre, vsa energija je posvečena borbi na tereni.  A vsem nijim sem neizmerno hvaležen. Prepričan sem, da boljše ni mel noben.

Ekipa, z mano tako v napadu kot v obrambi.

Ata Janko, vedno z mano na tekmah. Deset let nazaj smo skupi zavrtel eno konkretnejših, Ultrabalaton je bil  za vse nas en velik test. Nasploh je na tekmah velikrat rešu marskatero situacijo, skus je prpravlen pomagat, navija in motivira.  Z mano je odlaufu par krogu. Kondicija iz Berlinskega maratona lansko leto ni šla v pozabo. Tut s kolesam se je pelu en krog za mano. Redki majo to možnost, ki jo mam jst, zlo sm ponosn.

Sestra Polona. Prva kuharca ekipe, pestra ponudba hrane in pijače. Njen termin je bla nočna smena, tu čez dan ni velik spala. Bla je odlična, kot na vseh borbah kere smo oddelal skup. Polona ma tudi svojevrsten rekord v športu, 40 km trail laufa v Istri s frišno zlomljenim nosam. Očitno popuščanja ne pozna niti ženski del familje.

Vili. Vodja logistike na naših podvigih. Vedno je zraven. Za in pred mano je šofiru že po Mađarski, Avstriji, Italiji, Švici.. zdej nas je varno prfuru v Francijo. Zarad formata tekme, je bil sicer avtodom nasledn dni prmer. Tut vozičk v Leclerci je on furu recimo, ker šofer pač volana ne da kr tko iz rok.  Prvič se je vsedu na specialko in odpelu en krog, tako je dubu občutk, kaj pomen če bi jih mogu še dodatnih 101. Hvala za podporo in še za eno skupno akcijo.

Gregor Naglav aka Nagi. Dečko, ki me zadne lete izredno navdušuje. Postal je prava mašina kar se tiče športa, cestnega kolesarjenja, gre za precej agresivnega specialkarja kot sm že omenu. Tut vzdržljivost mu seveda ni tuja. Zelo dober je na trejlih, odlaufu je najdaljšo razdaljo JAT by UTMB. Šport naj je precej združu, tut na osebnem nivoji stran od aktivnosti je en tistih, ki ga čedali večkrat pokličem. Kr neki km je odlaufu in odtrajbu z mano, ob njem sm se počutu močnejš.

Aljoša Kolar aka Mambudo Nagumbe aka Ali. Pr Aliti mi je všeč da gre za res zanesljivega in nadvse točnega človeka. Kadar se zmenmo, ob uri, to velja, vedno. Točnost je osnova spoštovanja človeka. S tem tut velik poveš o sebi. Nevem če sem kdaj rabu kako uslugo in da bi Bundek reku ne. Vedno je na mestu, vedno pomaga. Na 5x Ironmanu se je izkazu kot odličen član ekipe, pristaš alternativne medicine, maser in motivator. Povabilo je blo zadetek v polno. Vem da ceni kar delam, in jst cenm njega. Vesel sm da je bil zraven.

Aljaž Kastelic aka Sine. Zlo velik se družma, precej mama skupnih interesu. Kljub starostni razliki to le redko opazm, edin ajde, na kolesarskih furah, ko se mi gladk odpele.  Neki nazaj je postal finisher HERO Dolomites, XC. Intuziast kar se tiče avtomobilov in biciklov. Mislem da ve in pozna vse kar je novega na trgu. Kamot bi blo drgač, a je zelo prizemljen dečko, kar je lepa lastnost. Thx za pripravo kolesa, za prevoz ekipe, suport med tekmo in odvoz ranjenega športnika domov.

Anča. Žena, majka, kraljica. Vse kar najbolšega lahko dobiš v paketi. Pr določenih stvareh sma si različna, še buh da je tku, pri mnogih in tistih glavnih sma kot špegu. Svaka čast ker zmoreš in hvala da mi že precej let kriješ hrbet. Si razlog, da v dnevni sobi visi kr precej medalj. Pohvalt morm tut da redno polniš hladilnik, nama s Timčkam pečeš palačinke pa šmorn kadarkol si zaželima…. in kapo dual, da hendlaš dva taka tipa.

Da se vrnemo na tekmovanje…

Ja, jst sm pa trajbu, iz kroga v krog, kilometri na števci so padali, 100, 200, 300… tam okoli 600 kilometra sm se mal zamislu.  Noge so se namreč zdele frišne. Kaj je to, kdaj se bo stanje spremenil, kdaj bom začutu tist čudn občutek v bedrih, mečah, zadnji loži, kdaj bo postal obračanje pedal naporn. A očitno še nism bil tm. Največji problem pri drugi disciplini so bile bolečine v vratu, a znosne. Večjo težo so imele odrgnine na podvozji in okolici tazadne. Sedež nisem imel optimalen, kar je prnesl neki davka tam po 35 urah kolesarjenja. Vrjetn je pa to kr mal normaln. Neki je blo treba nardit. Nagi je izrezu iz debelejše pene model sedeža in mi jo nalimu na vrh. Sedež smo rahlo sputil da smo ohranl višino, pod mojo rit pa dobil mal mehkobe. Bolš je blo, tuk je blo bolš, da sem veselo teru dalje.  Med kakšno pavzo je Sine rutiniram pobožu bajk, preveru če je vse okej, verjetn tut mal podmazu… tko sm brezskrbno teru dalje.

Zakaj sem mel čez dan rokavčke in nogavčke in zakaj sm mel nogavčke čez hlače in ne spodi? Blo je precej vroče in sonce je nabiju, UV materjal me je pred njim ščitu. Nogavčke sm potegnu čez hlače, da se je naredil tak žep v kerga smo nametal let, ta je hladil bjadre. 

Ekipa je bla uigrana, pomagali so pr vsem kar sem rabu. Dost smo dal na preventivo. Skrbet je treba za higieno, da se ti kej pomembnega ne vname, tako sem se parkrat stuširu s prenosnem tušam dr. Gumbeka, redno mazal s kremo, preoblaču, skrbel smo za dovolj vnosa hrane pijače in hlajenja telesa. Zobe sem si umival v bazi, kasneje med hojo v tekaškem delu. Na visokih temperaturah je precej težje športat oz. poraba energije je precej višja. Nardil smo kar smo lahk. Če sm bil v čem dobr sem bil v prehran. Jedu sem skus. Riž, piščanca, testenine, govejo juho, njoke, pršut… ponovi vajo. Fala kurci da nism kak vegan. Kalorije pri vztrajnostnih preizkšnah kr bežijo. Dost enostavno sem jih lovil. Mogoče so vsa ta naročila težje lovile naše kuharce, Polona in Anča. Bom pa pohvalu fante, ki so bili pred njunim prihodom precej spretni za šporhetam.

S kolesam sem se bližu cilju, 900 km.  Lepo se mi je nasmejal, ko sm vidu da smo uspel drugo disciplino spravt pod streho. Pasal je nogo cuknt iz pedalov in stopt iz kolesa. Sledil je tuš, krema tuki, krema tm in pa želen počitek. Žal ni šlo, zaspat nism mogu, tko da sm se preobleku. Laufrce na noge, prpravljenih sm mel več parov vrhuskih nogavic Gecko katere priporočam vsem, ki veste da je tako kot čevelj, pomemben tut odličn zokn. Navleku sem hlače, pod njim daljše boksarce bolj podobne pajkicam, zaščita pred odrgninam. Kapo na glavo in gremo. Hvala ekipa za vso postrežbo, res vredno večkratne zahvale. Jst res nism bil 34 ur brez toplega obroka, ko tist lolek, ki je svojo ritko razvaju v Dubaju. 

Delim en trop slik  iz baze, tam je bla ekipa bolj ko ne ves cajt, zato je ratala  lepa zbirka fotk počitka in prehranjevanja. Neki manj jih je iz trase, a dost za pokušino in spomin.

Kak čudn filing, do konca še zadna disciplina. A to je prnašal 211 km, 5 maratonov, zaporednih. Glavo j blo treba spet spravt v stanje, ko je razmišljala le v vmesnih ciljih. V plan sm si dal 10 km in pol vidim kako gre. Prvim desetim je sledilo novih 10. Hrana, pijača, led za hlače, za rokavče, led v kapo in borba. Vsake toliko se mi je prdružu kak od članove ekipe iz ob meni odlaufu krog, dva, tri. Pred mano ni laufu noben, tako je blo tut na bicikli, vse se je nardil brez pacerja, brez zavetrja, pošteno. 

Krize. Nekih zlo hudih kriz ni blo, ali sm pa pač enostavno pozabu, ali zgolj vedu da je lahko še precej huj in me zato ni psihološko uničval. Sigurn sm mel v kakšni od preteklih prezkušenj precej večje težave. Tista jeba glede podvozja tekom kolesarjenja je bla omembe vredna, a smo jo rešil. Na laufu je zaenkrat šlu dobr. Res pa da je telu že kr utrujeno, ko si neprespan je glava jezna in je vse težje. A tle se dela razlika, tle se pokaže, če spadaš sm ali ne. Da se razumemo, s seboj nosiš bolečino in mentalni napor, ni vse gladko, ni enostavno.

Zanimivga ni blo kej dost, s sotekmovalci smo nabijal isti krog v dolžini 1,3 km. Na trasi so bili tekmovalci iz 5x Ironmana, 4x Ironmana, 3x Ironmana, v obeh verzijah. Žal mi je blo enga najboljših ultrašev, ki je držal nor tempo na kolesi, vse do 500 km, potem pa so se mu pomojm zaprle oči. Bla je noč, njegova pavza je bila skoraj ničta… reku mi je, da je v nekem trenutku pozabu kam pelje trasa. Bolj verjetno, da je zaspal in se par sekund kasneje zbudu, žal prepozno. Lepo ga je vlekl po tleh. Zdravniki so mu odsvetoval da nadaljuje, glede na to da je bil po obrazi odrgnjen do kosti. Tisto sceno sm si tekom kolesarjenja vzel kot opomnik. Kako plesko sem si dal med obračanjem pedal, da sm stestiru, če je fokus še pravi, če sm še pokonc.

Ker motivacija ni popustila niti za trenutek in ker je bil cilj jasen.

Na tek sem prišel z različnim zaostankom glede na pozicije drugih tekmovalcev pred mano. Prvič, ko sem sploh vrgu pozornost na monitor, sem ujel številko 6. Super, rekl so da sm na šestem mestu. Glede na to kake mašine so ble okol mene, v kolikor se bom tle nekje gibu bom lahk zlo zadovoln. V glavi sem mel svoj cilj, pridit do konca, pozicija me takrat res ni zanimala. Prečkat cilj je na svoj način zmaga na taki preizkušnji. K sreč sem bil med hitrejšimi na teku, kar je bil dodaten zagon in prijetn za glavo. Ura se je spretn premikala, bli smo uigran. Ekipa, njihova prisotnost, fokus, njihova postrežba, motivacija, vse malenkosntne pomoči, delal smo zlo dobr. Na takšnih podvigih stanje hitro zaniha, iz super počutja padeš v lukno, iz lukne se ti zdi da se ne boš več pobral… a treba je vztrajat in se vrneš, vedno sm se vrnu, k sreč v kakšno globoko lukno niti nism padu. Vmes sem vzel počitek, 45 min, reset glave, pasal je zapret oči, stegnt noge, se spet dober najest, napit in nadaljevat. Spelat je težko, tako za telo kot za glavo. Predstavli si, da tri dni že bolj ko ne samo plavaš, kolesarš in laufaš,  potem pa greš na kratk počitk… prou hiter te nekdo zbudi in prav: Ajde Ici, gremo dalje. Dej enkrat ponoč ko greš na wc in nazaj proti postl poštudiri, da se morš obut in it laufat, tko ene 100 al pa 200 kilometru. To je res posebn občutk. Med tekmo nism niti enkrat pomislu na to, da se mi ne lub, da nočem, da je pretežku. Cilj je bilj jasen. Že zarad celega projekta, ki je zahteval ogromno mojega časa, truda, prilagajanj, odrekanj, financ in vsega, ni opcije, da vržemo stran. Potem je bla tu ekipa. Le v primeru da obležim se bom ustavu, drugač ni opcije, zarad njih, ne smem jih razočarat. Oni so borbal za mene, velik so dal in kako bi blo, da bi reku, ne morm več, grem domov. Tega nimam v krvi.

I got to share a few laps on the bike and the run with one of my good friends, a man who is probably one of the most beloved athletes in the ultra-triathlon community worldwide – the indestructible Romanian machine, Marius Butuc.

I’m also incredibly grateful for all the advice, conversations, and encouragement we shared via phone and throughout the race. Those moments helped us keep pushing forward when things got tough. I still remember one moment during the run, somewhere around the 150 km mark, when we were running toward each other. It definitely wasn’t an easy time for either of us. As we crossed paths, I simply asked him, “Why?” With his usual relaxed attitude and a hint of humor, he smiled and replied, “Why not?”

Sometimes, those two words say everything about the mindset needed to get through an ultra.

Thx Mauricius mofo!

Ven iz plana katerega sem se striktno držal že več kot tri dni.

S pozicijo sem napredvol na 5. mesto in verjetn pa ur kasneje na 4. Italjan, ki je bil na tretjem je imel še dva kroga prednosti, se pravi 2,6 km. Anji sem reku, da sem blizu tretga mesta, da mi je to začel psihično metat iz tira in bi rad neki naredu. Vzporedno mi je blo jasn da se lahk ornk zajebem. Rekla je naj pustim pri meru, naj se ne obremenjujem, da se držim svojga plana, dolga je bla še do cilja. A fizično sem bil okej in hočeš nočeš, začutu sem tekmovalnost. Takrat sem odigral taktično, sicer rizično in prvič izven okvirja plana. S tempom sem pritisnil, posledično je bilo to pritisk na njega, nadoknadil dva kroga, dodal še dva in mislim, da sem ga mentalno uniču. Šel je na pavzo.  Jaz sem takrat še kr laufu, da nardim več razlike. Ko se je vrnu, je bil počasen, kratko pavzo sem si prvošu tut sam in reku da do konca kontroliramo položaj. Če bi se gibal nekje na šestem mestu bi bil čist srečen in miren. A roko na srce, vsi vemo, biti na stopničkah je nekaj posebnega, je nekaj kar ma svojo posebno vrednost. Bomo vidl kaj prinaša zadnji maraton. Tempo je bil okej, govorimo o okej tempu glede na ure in ure aktivnosti.

Da se razumemo. Tekmovalci smo si med sabo res na kul, prvošmo en drugem, si pomagamo če rabmo. Le en tip je bil čudak,  tut pozdravu ni. No, dan po tekmi, ko smo bli mi že v Sloveniji, je on še kr laufu. Takrat tut ni mel več opcije pozdravt. S sotekmovalcem iz Italije, katerega mi je uspel prehitet in biti trenutno na tretjem mestu sma se suportala, ni znal angleško a neki sma spravla skupi. Njegov sin je prevedu, da načeloma odlaufa maraton v 2 h in pol. To je zlo hiter in če bi se nekak k seb spravu, mi je blo jasn da me bo pojedu. A maraton je maraton, 5 maratonov je druga zgodba. Podlaga parih ur plavanja, devetsto kolesarjenja pa je tretja. Težje je blo, bolši smo bli glede na konkurenco. Omenit gre zadnje 25 km. Počivat nism hotu, pa nebi blo narobe, tut kratk spanc bi si lahk prvošu. A zarad tempa in dolgotrajnega napora sem začel čutit ornk bolečine, take čudne,  v predelu gležnja, v prepogibu, celo bolj gor nad njim. Bolečina res nism znou opisat. Ko da bi dol spodi nekam zapičl nož al kua, nevem res. Tehnika se mi je s tem podrla, z levo nogo sm laufu bolj po prstih, z desno sm lahk delu kar sm hotu. Zlagal bi se če bi reku da je blo znosn. Tem se verjetn reče trpljenje. K sreč lahk to držim precej dolg. Glava si je počas že želela spanja a ni blo še čas za stopt na bremzo. Nism vedu a bom tekom laufa zaspal al ne, na trenutke ni filinga a dejansk sploh laufaš al že tko mal sanjaš. Logična posledica, na terenu sm bil nekje že skor 90 ur. Da bi lahko omenu definicijo halucinacij, ne morm rečt. Niti ne verjamem v to, ko nekter o tem pišejo da jih imajo, pri aktivnostih ki so dolge zgolj, dan, dva… Aljaž je pržgal musko, vmes smo pel, vpil, sam da sm ostal buden. Nagi je motiviru. Ostali člani ekipe so v bazi poskrbel za raznoliko pjačo, hrano, lepo besedo… Ekipa je bla navita na 100% in nič ni manjkal, a vseen sm na trenutke pogrešu Jerneja Sirka. Mojga prjatla, ki ga prvič ni blo zraven na kakšni od večjih preizkušenj. Na njega sm bil vedno nekako »navajen«. Postal je mld foter in trenutno ma dela čez glavo. Verjamem, da bi sicer tut njemu pasal bit zraven v akciji.

Faza bolečine, emocij, faza svojevrstnega užitka.

Bližal so se zadnji kilometri. Vedno se pojavlja dvom, a bo šlo, čeprou je to časovno gledano res čisto proti finišu. Ne smeš bit frajer, bit brihtn, treba je obdržat fokus, cilj bo takrat ko bom odelu 1130 km. Zdržal smo, isti ritem v istem krogu. Vse do zadnjega. Ustavu sem se, zasluženo. Čakal nase je častni krog. Edini krog ko greš v kontra, z zastavo države katere zastopaš. Sam sm si dal okol vrata trbovsko. Bli smo utrujen. Vsi. Komplet ekipa, sut ko piksne. Častni krog smo prehodil, ni blo velik zabave, smeha, nismo bli glasen. Ura je bla neki čez 4 zjutri, počas se bo začel prebujat petkovo jutro. Startal smo v jutru pondelka. Vse to je bla logična posledica mirnosti. Vedu sm pa, da smo izjemno zadovolni, ponosni na to da smo zdržal in ne samo to, nardil smo tut zlo fajn rezultat. Tekmo za svetovni pokal v 5x Ironmanu smo končal med top tri. WTF! Če sm že prej laufu dan in pol, sem si zaslužu da to nardim še tistih zadnih 50 m.  Ekipa je šla na cilj in me na drugi strani počakala. Včasih na cilju vpijem, kdaj se mi totalka odbije, zgodi se kar se zgodi. Tokrat je bilo lepo mirno, prijetno, občutek ene same sreče. Objel sm vsazga od njih, upam, da se je začutla hvaležnost in da so začutl del tega uspeha.  Jasno, brez njih nebi mogu.

Čustva in občutki se kr menjajo, toplo hladno, mravljinci, ma bi zajoku, a ni blo štroma, bi se režal, a tut to nism mogu. Prijetna tišina v glavi, na trenutke jo zamenja kak zvok, kot da bi me non stop opominjal da je vse res.

Treniru sem velik, not sm dal vse kar sm mel, za sabo sm v to potegnu familjo, ekipo… oni so mi dal svoj čas, kot rečeno, največ kar ti lahko kdo podari je svoj prost čas. To je bil z naskokom največji osebni projekt. Vsakodnevna motivacija me je gnala k tem, da se uspel premagat velikana.

Po tekm sem šel čim hitrej pod tuš. Ko glava enkrat zazna da je konc in ko se vrže v »recovery mode« se začne s telesam dogajat tko mal čudn. Začnejo se oglašat posledice. Je pa notranji občutk tuk bolj prijeten od bolečin, da te me takrat grdo rečeno sladko boli kurac. V teh ekstra občutkih probam uživat. Ulegu sem se na ležalnik kerga so mi prpravl v dvorani poleg tuša. Zaspal bom, prepričan v to da bom res. A žal nism mogu. Neki časa sem ležal, zavese nad očmi so ble zagrjene. Mašina je bla pa še zmer mal nemirna. Vstal sem in s hitrostjo 0,7 km/h šel ven iz dvorane in se potem nekak prvleku do trase, kjer so se borili sotekmovalci. Pred nekaterimi je še 10 ur, pred drugimi 20 ur dela, nekateri bodo na terenu še dva dni. Navijal sem za vse in iskreno želel le najboljše, da jim bo uspel. Vedu sm kaj počnejo, kaj prenašajo in kako se počutjo.

Lep kos dopoldneva smo preživeli še v naši bazi katero je ekipa počas začela pospravlat. Sam sm le gledu in se počutu slabo, ker nism mogu nič pomagat. Ko so vso robo prnesl do avtodoma, da se spakira, je blo kot na tržnič. Kaj vse, kuk vsega… na slik spodi že na 3/4 spokan.

Polona, Vili, Ali in Nagi so šli z avtodomom v center Colmarja, taprav turisti. Kot so rekl, izjemno lep mest, vredn ogleda. Poslal so nam par slik, žal… na nas bo počaku.  Jani, Aljaž, Anča in jst pa smo  zasidral riti v kombiji in šli direkt proti Sloveniji. Mekdonalc je nekje ob nemški avtocesti postregu s kosilam, kilometri na autobanu pod gazam našga Sineta pa so padal ko da bi pred kom bežal.

Ponoč smo pršl v Trboule. Zaspal sm. Zgleda da sm bil utrujen

Ob konkretnih človeških naporih spoznaš kaj zares šteje, obenem začutiš kako mali in kako ranljivi smo, a živi in na srečo, srečni.

Cilj je dosežen. To je nekaj kar ti ne more noben podarit, ne da se kupt, ni neki kar prodajajo v trgovin. To je občutk prave vrednosti, ki nos svojo težo. Vse bolj mi j všeč  slišat kaj je kdo naredu, kot tihe hvale, kaj se je spet novga kupl.  Lušn je stopt iz nekega okvirja, nekega balončka, ven iz kroga rutine. Probi in verjem, da obstaja še kaka dimenzija. Nared neki, pust svoj špur za sabo… 

5x IRONMAN – Worldcup  (19 km plavanja, 900 kolesarjenja, 211 km teka) – Done and dusted.

Zmagu je prvi favorit, trenutno najboljši ultra triatlonec na svetu, belgijec Kenneth Vanthuyne. Drugo mesto je osvojil francoz Clement Fert, znan kot zmagovalec Double Brutal extreme triathlona. Podatki ki govorijo o tem, kakšne mašine so bile v igri, kdo mi je diktiru tempo.

Leta 2023 sem postal zmagovalec na tekmi za svetovni pokal v trojnem Ironmanu v avstrijskem Bad Radkersburgu.  A če sam sebi odgovorim na vprašanje, kaj mi je več pomen? Definitivno podpišem za uspešno prečkan cilj in bron na  petkratni razdalji.

Najbolj sm ponosn na moje ljudi, s kerimi smo pod streho spravl vse te ultre.  Ponosn sm tut na to, da niti na eni preizkušnji v vseh letih, kjer sem se postavu na start, nism odstopu.  Vedno sem oz. vedno smo pršl do cilja. Pršu bo dan ko ne bo šlo več, a teh signalov mašina še ne zaznava.

Hvala Gecko motion, Factory Store, Fizioterapija Čebokelj.

Hvala vsem vam prjatli, ki ste verjel, prvošl in ki me podpirate pr tem kar delam.

Hvala komplet ekipi. Ne ustavmo da ga jebeš! Ni blo opcije da se ustavmo, tko smo rekl in to smo nardil. Kot ekipa ste si zaslužl zlato medaljo.

Hvala Polona, Vili, Tajda. 

Hvala Magdi in Jani.

Hvala Anča, za vse! Predajam ti štafeto, 2027 bo tvoje!

Timek. Vem da ne veš kaj točno Ata počne, a je blo več kot super slišat tvojo izjavo, da Ata šiba kot blisk, kot medved.

Za to preizkušno stojijo leta in leta športa ter zadnjih 15 let, ki sem jih v velki mer posvetu triatloni. Kaj dlje od te dolžine mislim da ne rabm, kljub tem, da se svoje meje nism dotaknu. To me sicer ne nek načim mal mot.

Živleje pa seveda ni sam triatlon, niti ni sam šport. Velik ponuja in precej se zdi da je še za dožvet, probat, nardit… z aktivnim vetrom seveda.

Uspeh, ki ga nebi mogu z nobenim delit, nebi bil pol tuk vredn, ko tist v družbi prjatlu. Hvala vam za sprejem

Mojstrovine na vratih ob vrnitvi domov.

Timo, najbolš si, tak kut si!

The post 5x IRONMAN Worldcup – Colmar, 2026 appeared first on Ici Sportiva.

Fotograf ki je bil postavljen nekje na 135. km od starta,  je lepo ujel trenutek, ko je tek zamenjala hoja, kar pomeni d je ujel človeka v krizi Na srečo je bil na 168 kilometrski tekmi tole osamljen primer težje situacije, ki se na moje veselje tut ni predolg vlekla. Tiste manše potrese niti ne štejemo. Prou fajn, da je bil ravno na tem delu zraven moj prjatu Jernej, ki me že polnih deset let spremlja na vseh večjih tekmah. Kaj vse sma že midva skupi pregurala je kr noro, kakšne situacije in scene smo mel,… to so lepi spomini za še lepše življenske zgodbe. Pozna me, ve kako funkcioniram, ve kaj rabim in je izjemno pomemben del vseh uspehov. Prou tako ostala ekipa. Tale slika pa je ena tistih najinih, realnost iz terena. Nismo zmer lep in nasmejan. Tut to je del teh podvigov, to je ultra.

100 milj trejla s skoraj sedem jurjev višincev, vsaj po meritvah mnogih, je bla dolga pot čez Istro. Start pod soncem, prijetno popoldne je blo. Po treh urah je dan zamenjala noč, enajst ur teme, z njo je pršla tišina kero je prekinjalo le ropotanje tekaške obutve, ruzaka in palc. Prehod v lep in nov sončen dan je nekaterim nafilu baterije, spet drugem pobral veliko davka, tretje je ustavil.

O kakšnih tipičnih pripravah na sto miljsko tekaško preizkušnjo je teško govorit. Zdi se, da je to tekma, ki te pokliče kadar nastopi tisti čas. Na koncu bol kot ne pripravljaš glavo, dodajaša neke specifične finese v kere verjameš, da ti bojo pršle prou. Vsaj pr men je blu tku. Zadnje dva mesca sem počel različne zadeve, od krajših hitrih laufu, do precej strmih vzponov in spustov, nabralo se je tudi neki ravnine, velikrat je na mojih ramih sedel 7 kg obtežilni brezrokavnih, s katerim sma nardila tam nekje do 40 km dolge teke po hribih. Kej več kar se tiče dolžine nisem delu. V telovadnici, na treningih z ekipo Sportiva ni bilo popuščanja, tam si delam velik plus za vse teške projekte. Doma so se vrtela pedala na trenažerju. Velik sem stavil na izkušnje kere so se nabrale v zadnjih sezonah. Lani se je s prečkanjem ciljne črte trojnega ironmana letvica premaknila zlo visoko, domet se je znatno povečal, tko da me nekih 30 h aktivnosti v kosu nebi smelo skrbet. Zlo pomembno je tut kako maš naštiman u glau. Včasih maš že dvajset kilometrov čist dost, kdaj trideset, kdaj štirideset… A če si rečeš grem trideset, si pri dvajstetih čist frišn. Isto je potem pr daljših razdaljah…Čudne zadeve, oz. glava je pomembna, vzporedno pa seveda pripravljenost,  tempo in poraba energije. 168 km s skoraj 7k+ sem jemal zelo spoštljivo. Nism cviku, nisem mel dvomu oz. pomislekov če sm sposoben, a predolga je, da bi lahk bil frajer. Vsak kilometer bo potrebno pošteno oddelat in si ga zaslušt.

V četrtek sma se  z Ančo odpelala v Umag, direkt do baze tekmovanja 100 Miles of Istria. Dvignil sm startni paket, startno cifro, poklepetov s prjatli katere je zmer lepo vidit. Šla sma na pico in v rentan apartman. Kar se tiče obutve, oblačil, hrane, pijače in vsega kar spada zraven za tekmo sem mel že pripravljen. Pomembno je blo, da se ornk naspim. Od petka do nedele, le tega ne bo. Zaspal sm hitro, tko da se je do 8h zutri nabral skor 10 ur horizontale. To je za mene poln tank. Večkrat namreč sveti lučka kuker dab mel dost spanja. Na kratk sem šel mal odlaufat in pa nazaj lenart, pa jest seveda. Prkluču se nama je Jani in skup smo šli do telovadnice, izpred katere so nas ob 3h popoldne odpelal na start v Labin, planiran za ob petih.

Ko sm stopu iz avtobusa sem  se skor zabil v dva naša, Jon in Ivi, v pogovoru. Čisti vrh slovenskega ultra traila. Mal smo počvekal, ostal je še pol ure do starta. Kr naenkrat smo se na kupu ujeli še z drugimi slovenci. Okrog mene same hude mašine.  Peter Macuh, legenda slovenskega traila, neuničljiva lokomotiva katera nosi veliko spoštovanje vseh tekačev. Katka, ena najboljših slovenskih ultrašic z  zlo uspešno zgodovino. Omenjeni Ivi Hrastovec, na milje se je podal bos. Ja, šuhe je mel v ruzaki. Ne bom komentiru. Drugače pa trenutno naš najboljši dolgoprogaš. Odlični Andi Mamič in vse hitrejši, model tako in drugače –  Beli Erjavšek. Zraven je bil tudi  rezprezentant Matic Čačulovič, moj debeluhar. Če bi delali selekcijo po tem koliko hrane kdo poje, bi bil Matic prav tko v reprezentanc. Uglavnem, med njimi sem bil čisti Underdog. Trail res ni ravno moja prva disciplina. Zakaj nismo na ultra triatloni sem se sprašvou, bi se počutu bolj domache.

(na sliki z Dašo planirama kako prehtet Čačuloviča… edina opcija je rekla da je, če bo namest v Umag zalutu v Dubrovnik)

A bila je želja po miljah, že stati na startu neki pomeni. Glava je bla prpravlena, verjel sem da tut noge in roke, kere bojo s potiskanjem palic v tla gnale v strme klance. Postavil smo se na start. Nism hotu začet prehitro, zavaroval sem sem tko, da sm čakal nekje na sredini med 377 tekmovalci, takorekoč tekači iz celga sveta. Plan je bil enostaven in jasen, v kolikor ne pride do kakšne neljube poškodbe, ni opcije da se pred ciljam ustavim.

Bum. Gremo. Ravninsken delu je sledil spust po singlcah proti Rabcu, trikrat smo se čist zabremzal, taka gužva se je nardila. V Rabcu smo se dvigl… ne spomnem se vseh hribov, vseh puklov, mest,… ajde malo po spominu. Prvemu vzponu nad Rabac je sledil spust v Plomin, kjer je bila okrepčevalnica, za nami pa 15 km. Par kosov štrudla je padlo v mene, če se je ravno ponuju na mizi. Sledil je vzpon, osemstvo višincev, razgiban teren po dolgem grebenu v smeri Moščeniške Drage. Spust do morja mi ni ustrezu. Enostavno povedano, za navzdol nism dober. Verjetno bi povprečen planinec drugač ocenil, a v primerjavi z downhill trejlaši, sm počasen. Pred nami je bil del trase z največ vzpona. Po naravnem parku Učka smo nažigali v hrib kjer kraljuje Vojak na višini 1400 mnm. Bla je trda tema, bil je tudi del kjer s palicami ni šlo. Blo je preveč strmo. Kraspal smo v hrib. Pogledam nad sabo, najprej sm mislu da so zvezde, a ne, bili so tekmovalci pred mano, njihove čelne svetilke. Kr norija. Prišli smo do sedla in potem že zadnji strm vzpon na vrh, mogoče 5 stopinj, veter, megla. Telo k sreči dost toplo, tko da se nism rabu oblečt. Spust do okrepčevalnice Poklon na 53 km, kjer sta me čakala Anča in ena najboljših slovenskih ultrašic, odlična Barbi Jolič. Pasal je na hitr mal poklepetat, ženkica je prnesla sabo frišne palačinke, apetit je bi dober. Hrana, pijača, nič kej dolga pavza in gremo dalje. Sledil je dolgi tekaški del kerga sem prekinil z »WC« jem. Spretno v smuk preži sred hoste. Enmal lažji sem tekel dalje. Šlo je fajn, dobro počutje. Ujel sm Dalmatinca, ki ne navija za Hajduk. Za kazen sem ga prehtel. Noge še kr frišne, glava bistra, edino spanje, to bi pasalo, ura okol 2h, 3h zjutri. Sreču sem Markota Krenkerja, mal sma skupi polaufala, potem pa vsak po svoje naprej. Brgudac, selo, okrepčevalnica. Če bi kdo reku da smo leta 1980 bi verjel, plac s starimi ležalniki in mizami, na steni slika maršala Tita in pa lokalci, polni for, do kerih nam je blo čedalje manj. Razmišlu sm zgolj o naslednji okrepčevalnici, kot mini cilju in ne o tistem končnem v Umagu. Če potuhtaš,  da maš pred sabo še kakih sto kilometrov, te lahk psiha udar po prstih. Do Trstenika, zopet neko selo sred ničega, a do tja trije vzponi, zadnji spust čist u pizdi. Med spusti in tudi kakšnimi posebnimi odseki s slabo podlagu sem se spomnu na Ivija, ki je bil na poti bos. Ma to ni opcije da je možno. A kdor ga pozna ve, o kakem posebnem kalibru je govora. V Trsteniku me je čaku ata Jani, tko da sm mel posebno motivacijo. Hrana, kolikor je šla v mene, pjača v bidone, ata je iz žepa potegnu coca-colo, Haribo bonbone in odlaufu sm naprej. Rahlo vzpenjanje katero se je dalo premagovat v solidnem ritmu, sledil je pa kr malo jači naklon, kerga sem oddelu s pomočjo palc. Prišli smo na vrh planote, potem pa po zjebanem terenu spust, ki se je vleku in vleku. Ko sm mislu da sm že blizu Buzeta, ki velja za glavno, največjo oprečevalnico, sem zaslišu musko. Daleč stran, v dolini, igral so na bobne, kot motivacija za tekmovalce pred startom 69 km razdalji. Nabijanje nog mi res ni ustrezalo, dost sm mel tut brcanja v kamne, v skale, teh šusu je blo čez noč nebroj,  prste sm čutu da mam kr lušn stolčene. A vse skupi še precej znosno, motivirano in v ritmu do Buzeta. 100 km je blo tko rekoč za mano. Tam je čaku Jani, pršla sta še Vili in Tajda. Sestra Polona pa je ravno dve minute pred mojih prihodom, startala. Na tej okrepčevalnici sm se preobleku, namazu dele potrebne kreme, neki pojedu in spil, ter se za 5  minut fuknu na tla in zapru oči. Noč terja davek, že tko in tko moreš zarad tehničnega terena nonstop gledat v tla in bit previden, ponoči je za oči vse skup še bolj naporno. Je pasal zamižat, a treba je blo čimprej naprej.

Kr naenkrat sem pojavijo Sirči, Jaša, Aljaž in Blažka. Wooo cool. Podpor in prjati, to mi ful pomen. Znano je da je do Buzeta teren z vzponi ni spusti precej težji, kot potem v smeri zahodnega dela obale. Si pa seveda že bol zjeban, tko da vprašaje kaj je lažje. Prvih sto km frišn, al dodatnih 68 že mal nadelan. Na poti se mi je s tekom priklopu Sirči. To je to, začela se je igra. Kilometrina se je že občutla, a ob boku s Sirčam sm premagu čist vse kar smo si do zdej zadal, vedu sm da tut ta dan ne bo izjema. Sirči kot rad povem me res pozna, ma filing, ma besedo ko rabš, motivira, s sabo ma tut zmer kej fajnga za spit al pa pojest. Ene 10x smo prečkal nek grabn, butast do kurca. Po vzponu izpostavljenem soncu se je ornk švical. Spust do jezera Butoniga, kjer so čakal prjatli in okrepčevalnica. Verjetn nekje 10 min pavze se je nabralo in naprej, lauf, ravnina, ta je padla mim. Vzpon pred mano je bil prvi med dvemi, ki sta bla naslednja na sporedu. 2x 400 višincev z vmesnim spustom, prehod preko izjemno lepega Motovuna do Livad.

Ne gre mimo zlo ekstra scene, ko sm na trasi ujel Polono. Kaka faca. Ona laufa zelo redko. A kr gre, kr borba, ni popuščanja. Vedu sm da bo uspešno prečkala cilj v Umagu. V Motovunu se ji je prklopu Aljaž in jo suportu vse do cilja. Vsa čast Sine. Tempo ki sma mela s Sirčam je bil mal  hitrejš, tko da sma se poslovila in prlaufala do Livad. Tam je bil znak da je za nami 132 kilometrov in pomojm da okol 6000m premaganih višincev.

Sledil je del, ki mi je poznan, kr lušn vzpon, predvsem zato ker je bil to najbolj topel del dneva, veter nam nekak ni pomagal, sonce je bil pa v dobri formi. A nimaš kej, blo je lepo vreme, z njim sem bil zadovoln tekom cele tekme. Telo pa je blo upravičen že mal načeto, celo na delu ko je bla ravnina sem začel hodit, to mi je udarl v glavo in pol je blo vse skup še težje. Pršla je teta kriza.

Prbrcal sem do ekipe, ki je bla na poti ob cesti, vsedu na stol in pojamru. Mel sm filing da mi zmankuje štroma. A ni blo druge kot vstat in it dalje. Hrib pred nama s Sirčam je mel kulturen naklon, tko sm lahko držu dober tempo kar mi je dal vedit, da sploh nism u pizdi. Dober je šlo, vse skup sem vidu lepše kot dvejst minut nazaj. Reku sm si, stisneš do Grožnjana, predzadne okrepčevalnice, tm se tut višinci poslovijo. Do cilja bo le še 23 km, ravnine, lahkega terena, brez kakih tenhičnih for. Tm sm kr dober no. In evo, Grožnjan. Spremljevalcev na tej okrepčevalnici niso pustil zraven, tko da sm se odloču za okrepčevalnico pri Janitu. Sicer mi ni  pasal jest, a vedu sm da rabim. Avto brez bencina namreč ne pele delč. Pustmo Teslo prmer.

Za mano je zalaufu Jernej aka Levi. Gledu sm v dolgo ravnino. Uf, to je pa tist kar je men domače in kar mi zlo paše. Nevem kuk hitro, a glede na 25 ur akcije za mano je šlo fajn. To me je motiviral. V Bujah, 13 km pred ciljem sem bol ko ne zadnji okrepčevalnici samo pomahal. Nadaljevanje po asfaltu navhrib in potem na polje katerem so sledili travniki, za marsikoga verjetno dosadno, osebno pa mi je ravnina z osko špuro in zemljo pod nogami precej ustrezala. Enkrat smo še prečkal neko cesto, tam so bli prjatli, Jaša mi je še zadnjič v roke porinla Fanto, izotoničnih pijač sm mel namreč že PK. Umag je bil vse bliži, sonce je padu v vodo, drugič sem zalaufu v temo. Naglavo čelko, k sreči in v veselje, le za kratek čas. Travnika je zmankal, prišli smo do blokov kjer je nekdo iz balkona vpil in nas usmerjal. Okrog naselja,  do krožišča in preko njega ob obalo. Kako dober filing, zaključeval sem sto miljsko razdaljo, noge so se še vedno lepo vrtele, verjetno je adrenalin delal svoje. Zadnjih sto metrov je bilo ekstra, vedno so ekstra, ko začutiš da je cilj na dlani. Tokrat sem črto prečkal precej umirjeno, ponavadi  mi ga bol odpele. Moj prjatu Frančesko bi reku brez rompompoma. Milje so doma. V objem Čipke, ki me je čakala, tko kot sm jst čaku njo leta 2019, ko je opravla z identično progo. 27 ur in 31 min mi je vzela ta tekma. Uvrstitev v prvih 16% tekmovalcev se za enga triatlonca ne zdi slabo.  Dobro izkoristen cajt vsekakor, čutu se je živleje. V objem in roke prjatlom, nasmejan obrazi, občutek sreče. Bil je dober filing, pod streho je še ena avanturca.

Bi lahko bil hitrejši, bi kaj spremenil, bi kaj naredil drugače? Preizkušnje sem se lotil z glavo, ves čas z rahlo rezervno, ki je služila kot naložba za nadaljne kilometre. Z izjemo žutih minut je šlo tekoče. Mislim, da hitreje nebi mogu, zagotovo bi pa lahko še dlje. Spremenil nebi nič, tudi če bi šel še enkrat, bi si želel identičnega scenarija.

Leta 2015 sem na istem tekmovanju nastopil na 110 km razdalji, takrat sta me v cilju čakala Sirči in Jani, tudi tokrat, 9 let kasnej, se je zgodba ponovila. Kako zlo vesel sm bil tega. Hvala ata Jani, bomo rekl, dober geni

100 milj Istre. Vsekakor dolga in teška, spoštovanja vredna preizkušnja. Poklon vsem, ki ste kdajkoli prečkal njen cilj. Kar se tiče zahtevnosti tekmovanj kere že imam pod streho, pa bi pred njo postavil Ultrabalaton, ICON – extrem triatlon, dvojni in trojni Ironman.

Vamos!

The post 100 milj Istre appeared first on Ici Sportiva.

UPDATE: Ker so tekmovalca, ki je prvi prečkal ciljno črto zaradi pozitivnega doping testa diskvalificirali, so me 2 mesca po tekmovanju obvestili, da sem uraden zmagovalec Trojnega Ironmana na tekmi za svetovni pokal v avstrijskem Radkersburgu

Leto 2023. Čipka je punca, ki je z naskokom najprej mati svojega otroka, nato šefica svoje pisarne in gospodinjstva, prjatlca mnogih, ter sovoznica od tipa, ki ga ni neki zlo velik doma. A ko si vzame cajt za šport, ni heca.Bližal se je njej vikend, nastop na Ironmanu Austria. Pogled na koledar je nakazval sredino junija.  Z avtodomom sma se odpelala do Celovca, kerga sem nehote zapelu v namočeno travo. Obtičala sma. Ven ga je sred noči potegnla avtovleka. Zabavn uvod. Za Ančo sem vedu, da je prpravlena. Odlično se je izkazala s plavanjem, obračanjem pedal in tekom. Nasmejana in s stiskom pesti je prletela čez cilj ter postala IRONANČA. Poleg IM polovičke, nekaj 100 km trail tekov, poleg 100 miljske ultra Istre, je okrog vratu dobila še medaljo te izjemne triatlonske preizkušnje. Zlo sem ponosen na njo.

Sam sem vzporednu športal kuker se je dal. Zadnje mesece sem dodal še kr precej enot plavanja, kolesarjenja in laufa. Lahk bi reku da sem treniru, a vprašanje če je to pravi izraz, enostavno sem samo počel to kar me navdušuje. Aja, trenerja nimam. Sprejemam nasvete, predvsem od Šketota, že od samga začetka moje triatlonske poti. Iz izkušen in opažanj bi samo svetoval, da naj vsak ki ma trenerja, če hoče stopt iz povprečja, nardit še kej dodatnega. Številke in tabelce, ki jo vsak teden prejmeš na mail, verjetn ne bojo dovolj, ker prou take prejmejo tudi ostali.

Februarju sem laufu vsak dan, vsak dan kilometer več, kdaj kakšnih deset več. Zadnji dan jih je blo 28 in mesece se je zakluču. Skupi se jih je nabral 440. Uredu baza za nadaljevanje.  S kolesom sem podaljševal dolžine in premagane višinske metre. Velik se je trajbal okrog Trboul, kjer nam je ravnina španska vas. Plavu sm pr sosedih v Hrastniki. Ena od glavnih stvari na kero stavim, ji zaupam in vem da »dela«, so treningi v telovadnic. Tam z ekipo Sportiva migamo vsaj dvakrat na teden, vsak po svojih sposobnostih, vsak premika svojo mejo. Prijetna druščina, kera rezultate naših treningov uspešno prenaša na ostale športe. Neki teka in kolesarjenja se je nardil čez zimo na Kanarcih, proti koncu aprila v okolici Pule, nadaljeval na višini v Livigno in se nato vrl na domače hribčke.

Daljše plavalne distance so se ubrnle v velenjskem jezeru, enmal bol kulturne pa v domačem bazenu v Trbovljah. Na naš bazen in vse ki skrbijo za njega gledam spoštljivo. Čist, urejen, krasn. Z naskokom najbolj obiskan športen objekt v Zasavju. Tle se namakajo naši penziči, tle skačejo v vodo naši malčki. Tu trenira plavalni klub Rudar Trbovlje. Parkrat sem plaval ob istem terminu kot mlada ekipa, ki je kr padala mim mene. Naše mesto od nekdaj premore zlo dobre plavalce, za uspešne generacije skrbi lokalna legenda, vsem nam znani Ruf. Dečko z glasnim žvižgom in konkretnim pristopom do dela. Neki na pol mu gre na kurac, tko kot men, zato mi je všeč. Velikrat se vprašam, kaj bi blo, če bi imeli taprave pogoje. Trbovsk bazen je namreč odprt le tri mesce v letu, vse ostalo je zgolj iskanje rešitev in borba po preživetju. A kljub tem imajo rezultate. Hokus pokus…

Velik del pripravljalnega obdobja sem opravu sam, a nemalo tekaških in kolesarskih dni je bilo v družbi prjatlov. Tudi njim gre zahvala, da so kilometri hitrej padal mim. Laufrska ekipa… Sirči, Obi, Vasja, Jernej, na trojkih še vedno z Janitam in Borčam… pa še kdo se je priložnostno prkluču. Letos je zaradi situacije, ki se dogaja v Ukrajini, svojo družino na varno odpeljal atlet s katerim sma postala zlo fajn prjatla. Svoj dom so najdl v Trbovlah. Gre za odličnega maratonskega tekača, s katerim sem letos oddelal največ kilometrov. Maks, це здорово бути у вашій компанії і бути вашим другом.  Na kolesu se spet ni dalo mimo tega, da nebi v rit gledu soseda Sirča, še vedno zelo mlad in čezdali hitrejši je Aljaž,  vse boljši je Nagi, Trotovšk na našo srečo vikende preživlja s punco, vzpon na Mangarstko sedlo tradicionalno oddelamo skupi z Bltam in Mičotam. Letos nas je pošolal Kolenc. Neki kilometrov sma skupi nardila tut z mojo Ančo, z Jagram, na Fuerteventuri sem užival v družbi odličnega triatlonca Brunota. Kakšen špur se je potegnu s člani MTB Trbovlje. Šketo letos zaradi gradnje hiše ni ne laufu ne kolesaru. Bo mel pa hišo za vikat, tko da ma upravičen. En od privilegijev so ble sigurno najdaljše vožnje s prjatlom, ki me razume, ki mi da marskak nasvet glede dolgih voženj, je boljši, prilagodljiv, furanje v njegovi družbi je furanje, ki prinaša užitek in napredek. Na zadnji strani hlač mu piše Udovč. Kamot voziš za njim, ne bo ti težil, upam le, da maš cel dan cajt.

Dogajal se je še marsikej, blo je lušn in blo je teško, včasih zabavno, velikrat tut dosadno. Bil je užitk in ble so muke, predvsem pa je bil jasen cilj. Pršu je dan, ko so se napokale stvari, katerih je blo na seznami za dva A4 lista. Vse skup se je naložil v kombi in avtodom, ter gas k sosedom v Avstrijo. Šlo se je na tekmo, keri lahk rečem tekma življenja. Daljše, težje in tekme takšnega ranga se še nisem udeležil. Kakšne so možnosti da »prežvim« nisem vedu, sem pa vedu da so in to mi je blo dovolj. Nekak v seb sem čutu, da bol spreman u lajfi še nism bil. Nikol pa to ne veš, dokler ne greš na test, zato sem bil z odgovori na to vprašanje bolj skromen. Nekak so me begale številke, v mislih jih nisem mogu presečt, kar mi je načeloma zlo pomembno. To so bli dvomi keri so me spremljali. A po drugi strani, sem vedu da gremo v borbo z ekipo, na katero se zelo zanašam, z njimi se počutm močne. In konc koncu, kot je reku Nimsdai, Giving up is not in the blood.

(IUTA) TRIPLE ULTRA TRIATHLON WORLD CUP 2023 – Bad Radkersburg

Na tekmo sem pršu dan prej, rezervirano sem mel sobo, da se še zadnji dan maksimalno spočijem, naspim, ker tega sem vedu, da bo v  naslednih dveh do treh dni bore malo. Najprej sem šel pogledat v bazo, tam kje se bo vse skupaj dogajal. Zelo sem se veselil, da spet vidim mojga ultra prjatla Mariusa iz Romunije. Gre za odbitega tipa, ultra fukjenga, a obenem pametnega in človeka, ki je uspešen na različnih področjih. S sinom sta mi že rezervirala prostor, tako da smo bli sosedi. Popoldne sta se prklučla Anča in Vili z avtodomam, pred njega se je postavu šotor kerga mi je iz svojga bogatga repertoarja opreme posodo Mambundo Nagumbe. Iz četrtka na petek sem spal 9 ur, kar se je zdelo super. Vstal sem ob 7h zutri, štart tekme je bil ob 18h in čez dan, zarad pričakovanja seveda, nisem ugasnu niti za minuto. 11 ur pokonci že pred samim začetkom seveda ni najbolš izhodišče, a mamo kuker mamo.

Triple Ironman prinaša 11, 4 km plavanje, 540 km kolesarjenja in 126 km teka. Od starta do cilja v enem šusu. Plavali smo v bazenu, 228 dolžin olimpijskega bazena, kolesarili v nepravilnem 10 km krogu, tekli v prav tako v nepravilnem krogu v kombinaciji s stadionom, skupaj v dolžini 2 km.

Po plavalnem delu se vse skupaj prestavi v bližino baze, za katero skrbi ekipa tekmovalca. Tja sem z vsakim sklenjenim krogom vrneš. Vem, da je to za marsikoga psihično naporno, meni osebno ne predstavlja težave, na nek način mi celo ustreza. Par ur pred začetkom sta se nam prdružla še ata Jani in sestra Polona. Ekipa je bla spremna, jst sem pa sam seb mogu verjet, da sm. Skupi smo se zapelal do bazena, kjer me je ob 18h čakal štart tekme. Počasi se bo začelo tisto na kar sem tuhtu vsak jeben dan, misel, ki me ni nikol zapustila, z njo sem se velikrat zbudu, cilj v kerga sem dal sebe.

Začel se je. Kakšnih 5 ur sem računu da bom krilu z rokami. Vmes priložnostna kratka pavza za šluk pijače in neki za v usta ter akcija dalje. Šlo je precej tekoče, lahkotno, lahk rečem da sem celo uživu, kljub temu da je to moja najslabša triatlonska disciplina. Tam nekje okrog 8 km so me začele bolet roke, rame so ble teške, a nekako sem vzdrževal hitrost. Želja da presežem 10 km, ki se zdi ena taka lušna cifra za plavanje je bla na dosegu, preko nje do zadnjih 100 m, to številko zagledaš na tabli kero ti potopijo pod vodo. 11,4 km je blo pod streho. Noro, največ kar sem kdaj odplavu. Začetek je bil precej obetajoč, 4 ure in 20 min in hop iz vode. Dokaj frišn. Ekipa je mela že vse prpravljeno v menjalnem prostoru. Gledal smo na vse detajle in malenkosti, katere so lahko čez nekaj ur ali naslednji dan ključne. V roke dobim kolo, porinem do asfalta in si rečem: evo ti, zdej pa zapel od Lublane do Milana, pa še enmal naprej. 540 km, Vamos!

Plan je bla ekonomična vožnja okrog 30 km/h. Šlo je dober, tja do stotega kilometra nism čutu nič, prvič sem vzel pavzo okrog 200 km in pojedu neki testenin. Za italjasnko kuhno je v avtodomi skrbela Polona. Vmes oz. prej so me seveda bogato zalagali s sednviči, bananam, čokoladam, jedu sm šnicl , jedu sm bonbone… Hrana je ključna, hrana je gorivo, ko enkrat zmanjka, ni vrnitve. Vožnjo sem probu met ves cajt pod kontrolo, vsak trenutek sem lahk močneje prtisnu, to je pomenl, da vozim z rezervo, kar je pri teh dolžinah zlo pametna naložba za naprej. Bli so nekateri hitrejši, nekateri za moje pojme prehitri. Nebi blo teško na kakšnem tristotem kilometru začet dvigovat tempo, a razmišlu sem na zadnje kilometre bajka, tm pr 500 bo verjetno drugač, in še zmer hočem bit sorazmerno na visokem nivoju z energijo. Treba je bit pametn in pomisliti na lauf, ne na prvi, bolj na zadnji maraton, zadnjih 42 km od skupnih 126 km, ki jih je čakalo za oddelat v tekaški obutvi. 

Ponoči se je shladil, mogu sm bit bolj oblečen, fural smo po cestah, kjer je bilo večina brez osvetilive, se pravi le luč na kolesu. Megla se je spustila precej nizko, slaba vidljivost, tak temačen filing. Zaradi megle iz kere je scal sem bil čist moker, večino časa sam, ko bi na deži gledu črnobel film brez zvoka, brezveze. Oči bi se rade zaprle a se niso smele. Padu sm v krizo, noge so ble dobre, psiha je bila v pizdi. Par ur nisem najdu motivacije, nism najdu ene svetle točke, blo je naporno. Razni scenariji v glavi, noben pa tak, da bi me dvignu. Vse kar je blo, je blo srečanje z ekipo po vsakem krogu, lepa beseda, hrana in pijača. Sama vožnja je bila še vedno konstantna, a kolesa v glavi se niso obračala po željah. V 540 km sem šel štirikrat proba zaspat za vsaj 15 minut, a ni šlo. V planu smo mel tako imenovane »power nape« . Nism mogu ugasnt, lahk da enostavno še nisem rabu. Kar hitro sem bil nazaj na bajku in gasa naprej. Glava se je počas naglihala, slika je bla spet barvna in počutje tisto pravo. Zadnjih sto kilometrov je šlo precej dobro. Na taki dolgi preizkušnji seveda pride do kriz, to mi je blo jasno, kdaj je težje v glavi, kdaj v nogah. Po eni strani je blo lažje naglihat glavo in furat z nogami, ki so brez problemov vrtele. Vsak tekmovalec bije svojo borbo, vsakega slej ko prej obišče bolečina, takrat pa je važno kako je sprejmeš in kako z njo funkcioniraš. Imam srečo oz. vsaj zdi se mi, da imam kr visok prag bolečine. Lahk boli, precej, a to lahk prenašam ure in ure. Nevem kdaj točno, vem da je bil še dan, so me pršl podpret Jernej, Piko in Coach. Zmer je lušn vidit prjatle, časa jim sicer nism mogu nament a sam filing da so tam, je bil dober.

Iz bicikla sm stopu dobre vole in velkim vprašanjam kerem se mi je pojavlu že lep čas, kako bo šlo na laufu? Takoj zraven menjalnega prostora je bil tuš, Anča je prpravla cote za lauf, jst sem se na hit polil z vodo, namazu s kremo, obleku, neki masaže, neuspešen poizkus kratkega spanja, tko da kr v prvi tekaški krog. Ko mi je po tekmi kdo postavu vprašanje s čim sm bil najbolj zadovoln, sm brez premisleka odgovoru da z laufam. Res je šlo, mišice so ble prožne, prvih 30 km teka je bil čisti užitek. Vmes sm jedu in pil, Anča me je na hitr zagrabla za noge in gremo dalje. Tut nadaljevalne še ni blo tisto, čemer rečemo borba. Okol 60 km se začutu, da bi mogoče lahko na kratko zaspal. Nazadnje sem spal skor dva dni nazaj. Bum, vzel me je, glava se je spočila, energija in motivacija sta bla na mestu. Vzel mi je pol ure, a nič hudga, ni ga blo junaka da nebi vsaj mal zatisnu oči. Anča, Vili, Polona in Jani so bli pokonc glavnino časa, vmes so se mal zamenjal pri spanju, a zdi se mi, da sem jih kr naprej mel v naši bazi. Za jest kot v hotelu s sampostrežno restavracijo in barom z odlično ponudbo pijač. Tekmovalci na takšnih preizušnjah med sabo nimajo odnosa kot konkurenca, vejo da je edina borba tista sama s sabo, da je zmaga, če uspeš, ne zavidaš če te kdo prehti, prvošiš vsakem da mu gre najbolš možn. To so dobri občutki. Prejel sem precej aplavza in lepih besed v raznih jezikih. Laufu sem namreč najhitreje od vseh, tekmovalci in spremljevalci so bli navdušeni. To mi je dal še dodatno motivacijo. Seveda pa je postajal težje, bolečina je bla prisotna, energije je blu manj kod dan prej. Na teku se ti zarad varnosti lahko kdo priključi. Blo je dobrodošlo.

Kot kaže ura, ekipa res ni neki velik spala

Ne gre mimo tega, da je na dvojni IM razdalji katera je potekala vporedno, nastopil tudi Štefan Buzeti, ki pri svojih 71 še vedno obrača nore številke. Izjemno spoštovanje mojster, si nam v vzgled.

V nedeljo sta na tekmo pršla Jaša in Sirči. Sirči je bil do zdej zraven na vseh mojih večjih tekmah, vedno je tam ko je treba, ve kako je treba, je tisti za kerga bom lahk na stara leta povedu, da je bil moj partner na ultrah. Pršla sta takrat ko je blo jasn da bo zafukan in takrat vsaka motivacija pride prou. Tuk da se ve, ko je začel laufat z mano mi je mal podrl plan. Nič več se nism držu tiste svoje računice krogov. Lepo je šlo, nisma bla hitra, a še vedno hitrejša od ostalih. Vprašu sem ga, kdaj sta pa vidva pršla in reče, ob 7h zutri. Ne se jebat. Res nism mel pojma, niti približno kuk je ura. Laufu sem namreč brez nje. Le žensko applovo sm mel na seb zarad muske. S prihodom Jaše sem poleg Anče dubu še drugo maserko, kera je prjela za moje noge ko sem rabu. Thx. Polona je stregla toplo hrano, za mene, za ekipo in Mariusa. Jani se je z navijanjam pojavu kje ob progi, Vili je bil zraven v bazi spreman kot vedno. Nemalokrat namreč naletimo na izredne situacije, kere je pač nekak treba rešt.  Na laufi so se mi kasneje za kak krog prklučl še ostali, kdaj je bil ob boku Jani, kdaj Vili, Polona, Anča, Jaša. Pasal mi je, ni blo tišine kera je bla na plavanju in kolesu. Z obiskom, s komplet družino se je na prizorišče oglasu Maks. Zelo sem ga bil vesel. Obu je laufrce in odrezu par krogu zraven. Z motorjem sta se prpelala tut Matej in njegova Metka, iz Maribora Renato. Marius Butuc, romunska ultra mašina je bil zlo suveren na teku, motivirala sma en druzga in delala tisto kar mi je reku pred tekmo. Trpela a uživala boma, nekje v bližini en drugega, nekje v istem krogu. Vredno se je blo ustavt in nardit sliko za spomin.

Ekipa mi je javla, da sem na drugem mestu. Za rezultat se nism neki velik zanimu. Mi je blo kr tko mal čudn, biti na drugem mestu takšne tekme. Wow. Na lauf kot zadnjo disciplino sem se podal z 22 km zaostanka za prvim. Tut to sem zlo pozn zvedu. Zmanjšal sem jo na nekih 9 km. Kokerkol, nebi ga mogu ujet, priznam, bil je premočan. Na tretjem mestu je imel za mano že precej zaostanka, tko da smo zadnje dve ali tri ure rabli zgolj še kontrolirat pozicijo in sfurat do konca.

Prlaufu sem do zadnjega kroga. Tam dobiš v roke zastavo svoje države. Zadnji krog se oddela v nasprotni smeri, tako da se srečaš s sotekmovalci, da vedo, da zaklučuješ. Všeč mi je ta pozitivna klima, veselje vseh, vidiš kako ti prvošjo, kako so veseli zate ker vejo, kua si dal skus. Stiski rok in objemi. Z mano je šla  glavnina ekipe. Lahko bi odlaufu, a cajt mi ni bil tuk pomemben kuker ljudje, ki so bili z mano. Hodil smo. Ostal je samo še čisti užitek katerga nam je ponudu omenjeni zadnji krog. Neki pred stadionom kjer je bil cilj, je šla moja ekipa po bližnjici, sam pa sem odtekel do konca, zavil na stadion in proti cilju. Adrenalin je delu svoje. Bližal sem se cilni črti, navidezni črti o kateri sem sanju, za kero sem trdo delu. Svojo mašino sem mogu mentalno in fizično spraviti na visok nivo. Do njega ne prpele nobena bližnjica, ne da se ga kupt, nihče ti ga ne more podarit. Triatlon je jeba, čas je treba namenjat trem različnim športom, to ni samo kolesarjenje, ni samo tek, ni samo plavanje… tle je pomembno vse troje, trikrat po velik cajta, dolg cajta… V vseh disciplinah moraš bit dober, pri teh dolžinah še kaj več kot to.

Na cilju vedno neki udari iz mene, nek krik odrešitve, v katerem se skriva neizmerna sreča in zadovoljstvo. Občutek, ko objamem člane ekipe je neprecenljiv,  vsak je opravu svojo nalogo kot je treba, to je naša zmaga.

677 km sem s plavanjem, kolesarjenjem in tekom premagu v 45 urah in 3 minutah. Bi lahko hitrej? Če bi mogu, bi, a ni blo treba. Konec koncev, niti nebi imelo ne smisla ne pomena. Cilj je bil uspešno premagat trojno razdaljo Ironmana. Na koncu sem na tekmi svetovnega pokala osvojil celo 2. mesto. To je moj največji uspeh v športu in največji uspeh naše ekipe. To bo zgodba, ki jo bom z veseljam povedu mojem Timeku čez par let, ko verjamem da bo razumel, zakaj je bil Ata manj doma.

Pri registraciji je zraven imena in priimka je pisalo Raidlight team Slovenia in klub MTB Trbovlje, za kerga nastopam. Čez cilj se je šlo s slovensko zastavo, a večjo težo je imelo  poziranje z ekipo kero je krasila trbovska fana.

Tekom tekmovanja sem mel spet velik cajta za se poment sam s sabo, velik cajta za poglede iz različnih zornih kotov na marskere situacije katere me spremlajo v vsakdanu, konc koncu, spremlajo vse nas. Večina stvari ni teških, ni zajebanih, sploh niso problem, niso omembe vredne. Za besedo ultra se namreč skriva prava jeba, dožveti te občutke se zdi vredno, velik ti da, kljub tem, da vzame kr precej davka.

N gre pozabit in vedno rad povem naglas. Za triatlon me je navdušu prjatu Denis Šketako, evropski prvak v dolgem triatlonu, mašina, s kero sma skupi obrnla en trop kilometrov, dečko, ki mi je precej pomagal pri triatlonu. S svojim unikatnim pristopom do ultra razdalj, karizmo in uspehi, me je vedno dvignil in zmotiviru prjatu Matej Markovič, GOAT slovenskega ultra triatlona.

Marius Butuc. Thanks for all tips and tricks before Triple Iron. As we said few months ago, we will make it to the finish line, we will overcome this triple motherfucker. And yes, we did it! Congrats for your great performance. Say hello to your cool kid Matei. See ya soon ultra bro.

Zahvala za podporo na moji športni poti gre blagovni znamki trail tekaške obutve in oblačil Raidlight. Sem mislu, da se bom kej spreobleku, a vseh 126 km na teku se je zdelo udobnih v Raidlightovih hlačah. Factory Store me prou fukiš oblač za na bajk, dres in hlače znamke Castelli nekak nimajo konkurence. Hvala 4Endurance Slovenija za športno prehrano in Samotu iz Topatleta s kerim sma prvo linijo potegnla skup že vsaj deset let nazaj. Fizioterapija Čebokelj, Matej in Tomaž, nastavitve so ble očitno dober narjene. Hvala občini Trbovlje.

Od vedno in to vedno… Hvala mami in oči, sta temelj in steber vsega okrog mene

Polona, Vili, Tajda, Timo, Vesna, familja

Sirči, da me zmer prpeleš do cilja

Hvala vsem prjatlam s kerim smo skup športal in dodajal na gas. Hvala vsem, ki me na svoj način podpirate, vsem ki verjamete v mene in mi prvošte. Hvala Jan za organizacijo sprejema.

Pravjo da je najboljš treba pršparat za na konc. Torej smo na konc, ta pripada Anč. Svača čast Idrska Čipka, en dolg in glasen Bravo, ker vse to zmoreš. Vedi, da si ogromen kos torte teh športnih ciljev, predsvem pa top prjatlca, izjemna mati in ženka. Verjetn ti je kdaj žal, da si si zbrala lih mene, a verjamem, da ti je velikrat tut ekstra fajn. Hvala, ker mi pomagaš uresničevat neki, kar sam sigurno nebi zmogu. To nije ljubav, to je od ljubavi jače.

Ekipe s knapovskem koreninam tut 677 km dolg triatlon ni ustavu. Kje so meje? Bi odgovoru, a ne znam. Kaj naprej? Tut na to bi odgovoru, a ne vem.

Srečno.

UPDATE: Ker so tekmovalca, ki je prvi prečkal ciljno črto zaradi pozitivnega doping testa diskvalificirali, so me 2 mesca po tekmovanju obvestili, da sem uraden zmagovalec Trojnega Ironmana na tekmi za svetovni pokal v avstrijskem Radkersburgu

The post Trojni Ironman 2023 appeared first on Ici Sportiva.

Javor – Japan section 2023

Leto 2023 se je začelo zelo intezivno, bli smo v finišu priprav in izvedbe slovenskega zimskega tekaškega tekmovanja – KNAP TRAIL. Z Anjo sva nekje leto dni, da ne rečem skoraj na dnevni bazi bedela nad organizacijo. Prvi vikend novega leta je bil naš, pršu je tist dan. Tekači iz cele Slovenije, prav tako še iz desetih drugih držav, vse to v Trbovlje, v Zasavje. Razpisana mesta so bila polna, pršlo je precej prjatlov, udarli so zasavci, dosti znanih in precej novih obrazov iz trejlaške scene, vsi z jasnim ciljem. Mejmo se fajn. Kot organizator imaš sicer veliko dela, neki skrbi, a zdelo se je, da bo vse okej. Da ne bom predolg, lahko rečem le, res se zdi da je blo vse okej. Zadovoljstvo na cilju, nasmehi, dobra volja, nobenih poškodb, eno samo veselje in pozitivni odzivi na tekmovanje. To je poplačalo ure in ure dela, kerga se je vložilo v Knap Trail. Odzivi, kere smo prejemali v dnevih po tekmi so bili res užitek v branju. Iz vseh strani smo bili deležni pohval in nekako se čuti, da si te prireditve mnogi želijo tudi v prihodnje. Da odgovorim na na najbolj pogosto vprašanje… Da, Knap Trail 2024 bo.  Še enkrat hvala vsem nastopajočim, vsem tistim ki so prišli navijat, našim izjemnim prostovolcem na vseh bojnih linijah, sponzorjem, vsem našim prjatlom. Ne zgolj dan ali teden, še nekaj več od tega,  je bilo dela po tekmi, a vredno. Polepšati dan mnogim te obda z občutkom sreče, ta pa je seveda motivacija za naprej.

Foto: Grega Valančič

Gremo na topl

Iz Trboul na Dunaj in na aeroplan, za kerga so ble karte v predalu že več kot pol leta. Pet ur letenja in si tam. Pulover v ruzak, pobereš prtlago, skočiš na meni ljubši oddelek, to je tisti, po kerem ti dostavijo bajk. Naprej do pulta, odtipkat PIN mastrkarda, skok čez cesto kjer dobiš kluč, naložiš stvari v avto in tam se počitnice začnejo. Od letališča Matorral do mesta Corralejo, ki je čist na SV otoka je okol štirideset minut vožne. Vmes se ustaviš ob plaži, prvi ob cesti. Normalno, sred zime vidit morje in vedet, da se boš slej ko prej ruknu v njega je dober filing. Poti sledijo sipine na desni strani, na njih se je vedno prou lušn pozabavat. Gas naprej do mesta, do apartmaja, tokrat ob plaži. Ne da mamo nevem kuk, mamo pa neki izkušen kdaj in kaj rezervirat, tko avionske karte kot horizontalo. Yes, pol cenej ko primer pr naših kockastih sosedih. Tri dni ob plaži za ceno nočitve v jebeni mobilni hiški s komarji ob nafilani plaži s tropom turistov. Tega si res ne želim. Zato so Kanarci kr winwin kombinacija, sam povem.

Ne gre opisovat dnevnega programa, ker ga ni blo. Niti ni blo nekih lokacij kere si je blo nujno za pogledat oz. katere se prčakuje da se jih predstavi. Fuerta ma dobre plaže, kakšen lep zaselek, neki hudih cest za cestno kolo, tut za gorsko kolesarjenje se najdejo kilometri. Ima kr precej vulkanov, na katere se povzpneš v sorazmerno kratkem času. Nam ustreza baza ob mestu, tko maš vse nekak na dohvat ruke. V kolikor si zaželiš it bol za sebe, je to le 5 minut vožnje z avtomobilom. Al je to plaža, al kakšen pukl, kakšno igrišče.

V osnovi nikol ne gledamo na to, da mamo iz apartmaja pogled na morje, kr konc koncev, nismo neki dost v zaprtem prostoru, če se le da, se cel dan tera naokol. Smo pa bli na lokacijo do kere smo mel 50 m do peščene plaže. Vem, marskomu peščena plaža ni, ni kul, potem maš namreč povsod tisto mivko. Res je, v Izoli so plaže neverjetne. Nam pač paše, paše frocu, lahko dela potičke, lahko pade in ni nič narobe, lahko skače in se meče po vodi. Men kr paše met mal mivke za hlačam, sploh ko se sponmen nanjo ob sedenju v pisarni.

Seveda pa ni blo vse skupi le plaža. Anča je mela sabo specialko s kero se lahk vozma oba. Naenkrat seveda ne, Timo ma še vedno rad družbo. Tako sma se menjala, furala kadar nama je pasal. Lepo vreme, bol kot ne sonce večino dni in 24 ur časa ne prinaša problemov pri organizaciji. Res je pa pr nas tko, da ko se zapelemo kam dlje stran, je en za volanom, drug na bajku. Spet drugič skočiš iz avta in tistih neki zadnjih kilometrov zalaufaš do lokacije. Če greš na drugo stran otoka ali se vračaš, gre baba na bajk, ti pa lepo pod klimo v avto, kokakola v rok in sportski lagano proti »domu«. Včasih se je treba sam dober zment in je vse okej.

Mesto Corralejo je bil tako naše izhodišče, za bajk fure, za lauf, šetnje po njegovih ulicah, do kakšne gostilne, do igral. Res primeren kraj, za vsazga se najde neki kar ga navdušuje.

Za dva dni smo skočili na jug, prvošl nočitev in polupension v hotelu. Rekla sma, naj bo čimbolj na izi, imel je velik opcij da se je Timek zabaval, tko v bazenu, kot na toboganu, plaži, pod palmami in za kako minutko tut na ležalniku. Kadar si v hotelu, se pravi, skor nikol, si seveda na večerji mal dlje, je pa le samopostrežno in uložiš lahk neomejeno. To so tiste začetniške napake kere še zmer delam. Pa pustmo, nism zdej neka švabska bomba. Uf se spomnem, na avijonu je bil Timo priden, potem se je pa zbudu. Seveda je tut mal zaropotal, brcnu al pa udaru po sedežu pred njim. Ma tko nič kej ekstra, mogoče minutko za par decibelov glasneje in že se je oglasila »all inclusive bejba«, češ, naj rečema tamalem da se umiri. Ol Inklusiv punce so tiste punce, ki si od dopusta najbolj želijo zapestnico katera jim v hotelu omogoča prehranjevanje čez cel dan. Kaj češ lepšega, ti sam nalagi, zajtrk, malica, kosil, malica, malica, malica, večerja, pa neki še po večerji. Tut avtomati s pjačo ne počivajo, sladice so resna stvar. Holesterol kr ploska.

Gre oment, seveda gre, ceste za specialko, kr neki lušnih puklov imajo, kašn pedaliranja vreden prelaz. Preden sem šel na Fuerto vidim na Instagramu sliko od mojga prjatla, pripis, prva stotka letos. Na specialki. Isti tip, ki mi je dve leti nazaj pisu, med korono, mi smo že nekak uspel pridit na Fuerto on je pa še iskal rešitev da pride. Sicer se poznama od leta 2016, ko sma vsak s svoje partnerjam borbala na 4 Island MTB Stage Race tekmi. Gorsko kolesarka tekma v dvojicah na otokih Krk, Rab, Cres in Lošinj.

Bruno Glaser, izjemen športnik, odličen triatlonec, on je Ironman, poleg ciljev širom sveta je izkusil tudi dva v kultni Koni na Hawajih. Napisu sem mu, kje si? Odgovori da na Fuerti. Super, vedu sem da ma šla kej skupi na kolo. Dva dni po tistem ko smo prispel sva se dobila v krožišču ki pelje ven iz mesta in ob plaži začela poganjati pedala. Bil je luštn krog, zame še enmal naporen, nism bil neki ful na kolesu zadnje obdobje, a iz dneva v dan sem vidu da gre na bolše, proti koncu dopusta sem se že prou dobro počutu in če sm hotu, sm lahk prtisnu. Najbolš dan na bajku je bil vsekakor plus 100 km z Brunotom po čudovitih cestah, delno v vetru, po večini v soncu in kar nekaj časa v njegovi senci. Je močan, ni kej, kljub dekadi let več kot jih imam sam, ne kaže znakov popuščanja.

Ne grem mimo in naglas gre povedat, da je bil Bruno na dopustu s svojo družino. Z Dadi sta par že od srednje šole, se pravi več kot vzoren dečko, tle se sicer najine podobnosti razidejo, a mnoge naju potem kot vidim, povezujejo in dajejo v isti predal. Sofija, njegova hčerka je postala Timotova simpatija, če ne še kaj več od tega. Veliko se je igrala z njim in Timo je bil čist navdušen, vsak dan je govoril precej o Sofiji. Mali je tudi to leto praznoval svoj rojstni dan na otoku, tko da sma mu z Ančo pripravla simbolično zabavo. Povabila sma družino Glaser. Bruno je reku, obvezno pridemo. Dadi, Sofija, Bruno in mi trije. Rajš ne opisujem oz. ne razmišljam preveč kako je moglo zgledat, ko smo na terasi na Timotove pesmice plesal z nekimi čudnimi koreografijami, zraven mal zapeli,… ko da bi bli odpelan. A mali je bil srečen, tut nam pa konc koncu ni nič mankal. Kako je fajn z nekaterimi, vse je sproščeno, vse gre tekoče, vse skup je ena zabava.

Nasledni dan se je spalo precej dlje, vsaj mali, ki je bil ubit od vsega norenja. Je pasal, priznam, spanja v povprečnem tednu vem da ni dost, po pa vsaj tam pa tam nadoknadimo.

Dan, ki ga gre omenit je seveda tut en standartdnih na Fuerti. Surfanje. Mare, ki je the big boss surferske šole Manawai je en tistih, kerga se seveda kontaktira kadar si na otoku. Je kul dečko. Tut tokrat sem mel željo, da se mu prdružm v vodi, z dilco, v upanju da se zajaha kakšen val. Zraven sta šla tudi Anča in Timek in pa familja Glaser. Punce so se po svoje zabavale na plaži, Timota sm vidu da je blo povsod dost, z Brunotom pa sma šla probat srečo. Ja, surfala sma. Ampak, to ni tist kar si kašne srne predstavlajo. Kao tip, surfa na Kanarcih. Verjetn bi zraven pasala še mal bol dolga čupca in pa kr temna polt, dečko iz plakata. To kar delamo mi, je čist drugač. Mi smo drvarji. Ampak… bom reku hvala letom bordanja, skejtanja in pa plavanja… sigurno pomaga in blo je neki linij ko sem stal na dili in se počutu, da mi noben ne more nič. Dokler me nasledn val ni spravu na realna tla. Uglavnem, če te slučajno kakšna bejba vpraša kaj sm kej delu na kanarcih, sam reč da baje ful surfamo in da sm en boljših iz našga bloka.

Otok Lobos je sorazmerno blizu Fuerti, baje da vreden ogleda oz. preživeti dan na njemu. Hop na turistično ladjico in pogledat kaj ponuja. Dve lepi laguni za kopat, vulkan na kerga se splača zalaufat, svetilnik na drugem koncu otoka in pa neki lepih trejlov za zlaufat. Se pravi, dost programa za en dan. Naslednjega pa na specialko, Lobos namreč asfalta ne ponuja. 

Dnevi letijo, vedno, ko se maš fajn se kazalci vrtijo precej hitreje. Bil je še mesec januar gledano koledarsko ko smo priletel na otok, enajstega v februarju sem za frušt odlaufu še eno desetko. Zadnji dan smo prežvel na plaži, ob pisarni gospoda Miča Bukenona. To je bla Fuerta 2023.

Uglavnem, če bi rad za neko krajšo obdobje hladnih mescu spizdu na topl, greš na kanarce. Če greš prvič, je seveda pametno it na Tenerife, bolj komercialno in par lepih fotk za instagram si lahk nardiš kar vem da si potihe želiš. Če greš drugič, ne it na Gran Canario. Če greš tretjič, je že obvezno it na Fuerteventuro. Potem, ko ne veš več kaj bi, greš itak na Lanzarote, kr tm še nisi bil in lih vidiš da majo fajn povezavo. Naslednič ne greš več na Lanzarote ampak greš še enkrat na Tenerife, ker prvič si mel tri dni oblačn. Pol greš pa spet na Fuerto, pa leto kasneje tut, pa nasledn let spet. Huh, drug let bo 20 let odkar sem bil prvič na kanarskih otokih, tko da za okroglo obletnco bo pa res treba it.

Ker sem prste vrgu na tipkovnico kr neki časa po telih počitnicah gre še oment, da sem prvega v mescu februarja naredu prvi lauf in to delal vsak dan do konca mesca. Vsak dan 1 km več. Prvega en kilometer, drugega dva… in vse tko do 28. No v tistih prvih  dneh se je seveda obrnu kak več. Sem sfuru, do konca, nabral se je 440 km. Kr zanimiv izziv, za finiš v povprečju 14 polovičnih maratonov ob vseh obveznostih in aktivnostih ni blo lih usput.

V kolikor koga zanima, pa lahko prisluhne podkastu, kjer sem bil gost pri enem in edinem, Marku Robleku, s kerim običajno žurama čez vikende po ljubljanskih klubih

The post Fuerteventura Februarja Familjarno appeared first on Ici Sportiva.

Na Korziki sma bla z Ančo že pet let nazaj, tut Timo je bil, a se je švercu. Šla sma s karavanam, kar nama je na kak deževen dan služu kot prenočišče, namest postavljana šotora sma skočila v prtlažnik. Drgač sma spala po kampih in nardila praktično cel krog po otoku. Ker je mela bodoča mati mal višji pulz ob nabiranju višincev, so bili izleti po hribovju Korzike bol turistični, a vseen fajn. Obisk plaž je bla neka klasika, tm sma se lahk vrgla na tla in delala prou nič, zvečer sma šla na večerjo in v miru pojedla, zjutri sma spala dokler nama je pasal. Letos je blo drgač, precej drugač. Vstat je blo treba zgodi zjutri, na plažah smo skakal sm pa tja, non stop, na umirjeno večerjo smo šli bol redko. Timo šteje 4 leta in pol, je precej živahen fantek, energije ma za 12 ur dnevno, ne mara lenart, obužuje vodo, rad ma morje, bazene, igrala, dober gre v hrib, rad se vozi s kolesom,… če si na ležalniku več ko 3 min, te bo nekdo opomnu da je treba vstat. K sreč sm sam podobnga kalibra, rad sem aktiven, rad se premikam, res je tut, da ne morm bit dolg na istem mestu oz. mi ne paše. Da bi mogu bit 14 dni bol ko ne na istem placi se mi verjetn zmeša. Korzika ponuje izjemno lepe plaže in mesta, a dva dni eno in isto mam vrh glave. Ta otok te kr pelje naprej in naprej, kar je za nas praktično idealno. Iz obale v hribe, iz hribov do kakšne reke, iz reke nazaj na obalo in pa spet na kakšen hrib. Štartali smo v Bastiji, kamor pripelje trajekt, čez dobro uro smo bli na plaži, I`Ostriconi. Taka klasična korziška, mivka, lepa voda, pred njo je  zanimiv potok prek kerga je speljana pot do nje. Avto morš parkirat kak kilometer stran. Naš kombi s trugo na vrhu, smo dobesedno tlačl pod rampo, postavlene majo tku, da omejujejo dostop avtodomom. Truga je enmal drgnla, a gre, če ne drgač, na silo gre zmer. Sej veš, po dolgi vožnji paše voda, paše plaža. Temperatura je bla precej visoka, u luftu in v vodi. Not si bil lahk tuk cajt ko se ti je lubl. Na minute smo lovil vstop v trgovino v bližnjem mestu, zapelal do parkinga za kerem se je skrivala prou tko lušna plaža. Tam smo prespal, zbudu naju je vemo kdo.

Zajtrk podprvaku in skok ob vodo, akcija do južne, pol pa na furo, da mali zaspi, nafila baterije, ura tišine. Corte so mesto, ki so precej privlačne za turiste, maš neki teh znamenitosti, zgodovine in ostalih kulutrnih pizdarij. Všeč mi je bil grad nad mestom, lahk da je celo sam bajta, nema veze, dobra scena, sama nepremičnina ni baš neki. Nasledna postaja so bili tolmuni, reka in slap kerga praktično ni blo… lepo za pogledat in še lepše za se namočit. Do tega spota je bil kr solidn sprehod za enga mulčka, a ga je Timo dober oddelu. Zvečer smo se smukal po mestu Ajaccio, ki je glavno na Korziki. Šetal smo po centru, po kr lušnih ulicah, gledal šmekerje keri se kurčijo v fensi gostilnah in pa še tiste večje ribe, z jahtami v dolžino kuker hočiš. Res morjo bit pridn, moj prjatu Ali bi reku: tale sigurn dela dva šihta naenkrat. Uglavnem super, oni so se mel fajn, mi pa tut. Skok v kombi in fura naprej. Timo vem da je takrat zaspal, no sej je bil že cajt, Anča kot šefica navigacije je zvohala en dober parking kjer smo se rukl v horizontalo. A tuširal se pa niso nič? Smo smo. Srce balkansko. Ustaviš ob bližnjem kampu, tm jih je namreč res velik, greš pogledat kako zgleda, v ruzaku maš vse kar rabš za tuširat in to tut nardiš. Je pa seveda lepše spati na plaži s kakim dobrim razgledom koker pa v kampu gledat švaba ko drka svojo tablco, s frej roko pa udriha po komarjih.

Nasledn dan smo bli pa mi švabi, sam povem. Šli smo v kamp. Slab za popizdit, lih tuk da se mu je lahk rekl kamp. Mel je tuše, wc, recepcijo, vsaj pisal je tku, skrinjo s sladoledi in to je to. Ampak, kamp je bil na plaži, res taki pošteni bi rjakl. To je njihov bonus in zato smo se zasidral. Vmes sm skoču na specialko, Anča je mal s Timekam počila.  Šla sma tut na kak lauf, enkrat en, enkrat drug. Timo pa na plaži, valovi, skakanje, potičke, šaflce in tista klasika kar počnejo mulci. Edin če vaš že bere knjige, pol se opravičujem, naš ma rajš grablce.

Všeč mi je v okolici mesta Propriano, tm sm kr neki obrnu na bicikli, tut plaža, dolga kot pondelk na šihti, mi je zlo všeč. Na njej smo z veseljam prežvel neki cajta.  Za čas kosila kuker mi spomin seže je blo pa že tuk vroče da smo se pobral. Gremo na jug, tak je bil plan.

Omenit gre plažo Roccapina. Jao bože. Zakon res. Sama fura iz glavne ceste do nje je cela pizdarija. Sploh če nimaš terenca. Zlo je rashojsana, precej lukn, makedam, prah. A smo forsiral. Tam sma bla pet let nazaj in vedu sm da je treba ponovit. Smo pršl do dol, zlo počas, brez kazenske točke na avtu, tko da all good. Plaža z belo mivko, nizko in sorazmerno toplo vodo je bla za Timota najjača. To je bil kr cel cajt  v vodi, precej časa sam, gledala sma ga iz plaže, ni blo skrbi. Vmes sm skoču na hrib do neke trdnjave, imena nevem, niti me ni zanimal. Bol mi je bil važn razgled, trail do njega je bil na meji, da sem lahk še laufu. Vredno švica in visozga pulza. Ko sem se vrnu, sm štafeto predal Čipki, kera je vajo ponovila.

Bonifacio je mesto na čistem jugu Korzike. Zanimivo. Marina, ulica z gostilnam, obzidje nad njim, ko neko mesto v mestu bi reku, a letos sma spustila oz. smo tist del spustil. Vse pač ne gre, vse se niti ne rabi, če si pa neki že vidu je pa še tok lažje it mim. Šli smo na sladoled kerga sm mel v planu. Zapomnu sem si še iz leta 2017 kuk je bil dober. Trije hladilniki v liniji, okusov ni da ni. Vem da je sam sladoled, a ta je ekstra fajn, nekak si greta s ceno z roko v roki. More bit dober.

Spat smo šli ven iz mesta, gor višje na nek hrib ob cesti, na parking ki ponuja lepo sceno, predn je padla noč so turisti slikal sončni zahod, kater jih je sicer mal zajebu, tist finiš ko je najslajši je pojedla meglica, tko da za kako influenserko to ni bil lih popoln dan. Par lajku garant manj.

Zjutri smo se prestavl v kamp, zbrsku sem ga prek mapsov, prebral par komentarjev, pogledu slike… navdušu me je, vsaj iz tega kar je blo predstavljeno. Ze kr hmal zjutri sem bil na recepciji, taki lepi, velki, precej drgač kot če se spomnem tiste kolibe par dni nazaj. Šefica je povedala kere parcele so frej, šli smo en krog, zbral neki na hiter, se parkiral in akcija se je začela. Anča je šla na lauf, s Timekam pa na košarkarsko igrišče. Timek je velik ljubitelj oranžne žoge, koša, Dončiča, Đordana in jabolčnega soka. Kamp je obljubljal pravi vodni park. Na srečo je blo tko, še bolš kot se je zdel na slikah. Res je pasal mal spremembe, neki sladke vode, kakšen spust po toboganu, pica iz restavracije tik ob njem. Mali je še posebi uživu, to pa je seveda največ vredn. Nasledni dan sem receptorko nategnu, da smo bli lahk še mal dlje v kampu. Potem pa ček aut in kao gremo naprej. Avto sm sam prmaknu drugam in nazaj na bazen, tist dan smo bli še njihov gosti. Sicer nismo šli v statistiko, smo pa poskrbel da ljubitelji spanja pod palmami niso mel mira. Vmes se je seveda obrl par deset kilometrov s specialko, pa kak z gorskim kolesom.

Po planu smo šli naprej na neke bolj komercialne plaže,  če si blizu itak greš. Je za pogledat. Santa Giulia, Pallombagia, Tamaricciu…. Na teh je res velik folka. Urejen kafiči, izposoja đet-skija, sladoled, koktejl, stoli na plaži v obliki fugluža za ptiče in slične pizdarije. Tut neki uštimanih bejbik željnih lepe slike, novih profilnih za fejsbuk in instagram, kaka usput za stori. Uredu, lušn je vršt učke na srno polno atributu, nomo rjakl da ni res. Blo je tut neki lušnih tipu, od tistih ki majo letne karte za fitnes, do tistih ki so zdržal sam tri, štir mesce. Še zmer pa vidim da ob sredah mankajo, takrat se namreč dela za noge. Prsa, biceps, tle pa so rezultati. Idemoooo.

Večer smo preživel v mestu Porto Vecchio. Za neki cajta dost plaže, gremo mal v hribe, po cesti kera se bo definitivno pretrajbala. Polovico jst, polovico Anča, pošteno. Anča je mela kr srečo, da je bla druga, je furala v lepši okolici, a sm ji prvošu. Zmer rad vidim punce na specialkah, ko vidiš da ena borba v hrib, lepo naravo, mah zakon. Col de Bavella, lokacija kjer se je bajk ustavu in balanca zamenjala za ponev iz kere so letele palačinke. Mir, praktično nič folka, tm pa tm je spodi po cesti prpelu kak avto, mi pa na višini okrog 1300 m, sedimo pred kombijam, jemo palačinke, cel luskus. Mnogim seveda to ni to, a men osebno neki najbolšga. Simpl, lagano… res je neki dela z vožjo, premetavanjem kufrov, opreme, bajkov, metanje stvari od spredi nazaj in spet kontra, a odtehta kar prinaša pot, kaj daje narava, kaj vidiš, dožviš. Uglavnem, če še nisi, kup si kombi, nared si zadi postlo, na vrh dej trugo, zadi prtlažnik za bajke in gasss. Sm že mislu kupt psa, pol sm pa raj kombi, tko on fura mene scat ne jst njega.

Pride cajt ko je treba dalje. Kanjoni in reka do kere je blo kr neki vožnje so bili v primerjavi s pet let nazaj skor prazni. Bi se dalo kje skopat, a bol bi se forsiral. Prvi obisk teh placov pred leti se mi je zdel posebi fajn ker sem lahk skaku iz skal. Letos, žal, zarad suše je blo vse bol bogo. Tko smo potegl naprej, rutiniran najdl dober spot za spanje, zjutri se je blo namreč lepo zbudit v bližini plaže, se usedit za mizo, v miru neki pojest. Tko da daljšo furo je dostkrat pametno realizirat.

V tistem parku z bazeni, tobogani, igrali la la la la smo se mel res super. Tko da sm šel še v eno iskalno akcijo kampa podobnega kalibra. Ponudu se je in izkoristl smo. Mal za info: cena smešnih 29 ojru, za kamp ki ma bolš ponudbo ko harvi norman. Vodni park, plaža, restavracija tik nad morjem, igrala za mladiče, tuš kabina večja od trafike… Jasno, cel dan akcija, nasledn dan check out, zapestnice seveda ne daš dol, ostaneš gost, so prijazni, ti maš zapestnico in z veseljam ti nudijo kar je v njihovi moči. Mal se morš znajdit, mal se ti more jebat, sproščenost ti gre na roke. 2 dni za ceno enega, odlično. Večerja, poštena, za mene moja najljubša hrana, pica. Prejšn dan je bla tuk dobra da sm mogu še enkrat probat če je blo res al so ble zgolj sanje.

Vmes se je seveda tut plaval, kolesarl in laufal. Triatlon ne počiva!

Dopust se je počas bližu konci. Premakl smo se v bližino Bastie, kjer je blo nasledn dan potrebn našga črnega psa zapelat na trajekt.  Ne smem pozabt, da so miličniki zelo prijazni in te ob konc dopusta še slikajo. Ornk fleš je udaru mal čez 6h zjutri, ko sm bil še ves čorau za volanam. Upam da dobim slikco. Vsaj ponavad se brez nje ne vrnem iz tujine.  Načeloma so kr drage, a v spomine je treba vlagat. 5 ur surfanja po valovih in Francijo je zamenjala Italija. Fura domov, tekoče, vse po planu, brez zastoju, pavza v Palmanovi, tam se kupjo gate višjega cenovnega razreda, moja rit je razvajena. Tekoča vožnja dalje, in pol smo se ustavl, henote, pr Vrhnik. Vem da si vedu, vsi vemo, tam se svet ustau.

Povzetek za tiste, ki se jim ne da brat: Tina Maze je dobila zlato na olimpijskih. Yesss!

Poljubac :*

The post Korzika 2022 appeared first on Ici Sportiva.

Par let nazaj smo šli na naš tradicionalni poletni dopust v Livigno kerem smo dodal uvod, ta je bil v Dolomitih. Lepo, nimaš kej. Precej za vidit, razno razni spoti dostopni množici, to seveda privabla, kakopak. Konc konci smo tut mi zgolj turisti, edina razlika je, da včasih rabmo mal več al pa vsaj mal drugač.

Odpelal smo iz Trbovelj, izpred Lidla, že tam misleš da si nek globok v tujin ali pa na kakem mednarodnem sejmi. Ene dvakrat se mi je zdel da bom mogu potni list pokazat predn sm menjalnik prestavu v prvo. Pet ur fure, mogoče dobrih pet ajde, če je ža bajta na kolesih in s tem povprečna rang nižja. V planu je bla horizontala ob jezeru Misurina, tam smo že spal, a tokrat je bil avtodom nezaželjen. Obrnemo, zlo hiter najdemo primern plac in ročna. Pozna ura, nema zajebancije.

Naspal smo se kr solidn. V hrib do vznožja Tre Cipe di Lavaredo. Zajtrk z razgledom, to seveda more bit, lahk bi celo napisu: mornings like this, coffee with a view in potem sam še moutains are calling and i must go… to so te klasične modre misli, do kurca brez idej. Mi smo se najedl in pognal po romarski poti. Viši greš, manj je folka. Šli smo na Monte Paterna. Na ferati nism baš dobr, mogoče nism več tuk slab, a nism dober, nimam tega u seb, blo je kr neki rišpekta. A skup z ekipo se napreduje.

Aja, tokrat smo bli štirje. Avtodom je na startu sicer prčakvou šest folka, dva sta žal odpadla, en na predzadnji in en na zadnji štengi.

• Sirči, z njim sma nardila že tuk skupnih nočitev v kabini nad voznikom, da bi rabu kalkulator. Letos se vrača na triatlonsko tekmo, pričakujemo pobrite noge. Tokrat nam je prvič uradno predstavu svoj brskalnik, ponuja vse odgovore. Imenuje se Sirčipedija.
• Ambrož aka D-man. Višji nivo humorja, duša dalmatinca, apetit bernardinca. Zadnje tri lete je z nami na furah in mislem da bo tut naslednje tri, paše v tole ekipo ko ata na mamo.
• Borč aka fitniser, novinec avtodomarske odprave. Dodana vrednost ekipe, multisportiva, prva kuhanca apartmaja na štirih kolesih, zdefiniran mesojediwegan.
• Pa js

Kua sam štirje ste bli, me pol upraša kak brjoldek. Ja lega, sam štirje in ti spet nisi bil zraun. Sej vemo kako je, lahk jih je sto, a če ni tebe, nimaš nič od tega

Idemo po tisti ferat do vrha, blo je za zdržat, kak odsek tm tm, a je šlo čez. Na vrhu smo srečal kr neki slovencu, počvekal, povedal kako foro kere so smešne po večin sam nam in šli v dolino. Spustil smo se po drugi strani. Kr skale, kr zajle, kr ni mi blo čist usejn. A če gre gor, gre dol tut sigurn, sam da ne prehit. Razgledi so res izjemni. Zanimivost so tuneli, teh je kr neki v osrednjem delu, glavni je precej dolg, tko res ekstra, všečna zadeva. Spust do Rifuđo nevem sicer kak ime ma, nism si zapomnu, niti nismo bli dolg tam, kr hit smo nadaljeval pot, po mal daljši varianti, ki prpelje okrog Treh Cip.

Čaku nas je avtodom, kuhna je čakala Borča in njegovega pomočnika D-ja. S Sirčam sma vsaj stole pa mizo prpravla, da je enmal odtehtal trud bojsev za šporhetam. Fajn kosil, na taki nadmorski višin ma to še večjo vrednost. Vreme se je začel rahlo jebat in pol se je zjebu. Kosil na luksuzni terasi je šel k sreč še gladko čez. Odigral smo prvo rundo Aktivitija. Sej veš kako gre, polna smeha, zejbancij, drkanja in borbe. Sirčipedija in Borč sta bla bolša. Nimaš kej, usak ma svoje, D je lahk dolg pod tušam, jst sm pa recimo hitrej v hrib.

Odpelal smo se v Cortino, šetnja po tem mestu, ki nevem kako bi ga sploh opisu. Ni se kej velik spremenil od zadnega obiska. Neke fensi trgovine, folk oblečen tko čudn, verjetno modn a men osebno čudn. Neki na pol kavbojci, na pol šmekerji. Ulica diši po parfumih. Ornk se je uscal, letel smo nazaj na parking in na pot do Corvare. V planu je blo da zapelemo apartma v kamp a smo bli prepozn. K sreč smo balkanci, tko da smo parkiral pred ograjo in vseeno koristil vso ugodje kampa. Čestitamo.

Dan ki sem se ga zlo veselil je blo nabijanje po pedalih prek prelazov Compolongo, Pordoi, Sella in Gardena. Bujenje, joga, pozdrav smrekam, meditacija, drogiranje in gremo. Štartali smo iz Corvare in krog začeli v smeri urinega kazalca, mal za orientacijo. Naklon teh prelazov ni baš nešto, taki lušni so, dobro se da vrtet in v miru uživat v okolici. Mel smo lepo vreme, tko da je blo vse skup precej kičast. Spusti so bli kr hitri, za hitre, za ostale malo manj. Asfalt je po večini dober, redki odseki so slabši, kr neki kilometrov je sanjskih s črnim, frišnim asfaltom. Podobn filing kot recimo, kadar zapeleš nož čez frišn odprto nutelo. V tistem trenutku je tuk lušn da ti noben ne more nič.

Mam to srečo, da sm vidu že neki tujine in prevozu precej kilometrov po cestah kere so opevane. Ne bom reku da je Sella Ronda v čistem vrhu kar nosi moja zgodovina, je pa blizu, je ena tistih, ki te ob mislih nanjo spravla v dobro voljo.

Bojsi so dober trajbal, mel smo en tak lušn tempo, kdaj se je nardil mal gepa, a neki velik se na vrhu ni čakal. Kamot rečem v imenu vseh, bil je en tak hud fajn dan na specialki.

Tuš, južna, aktiviti, kokakola, pivo, pile… Aktiviti druga runda, zmaga za dvojico D-man / Sportiva. Sam povem, kr sta pomojm  Sirč in Borč po že pozabla kako sta pušila v fotofinišu. Pol pa dež,  vežde se je uscal, a tenda je umirila strasti. Prot večeru smo šli na šetnjo v Corvaro, mal po trgovinah in na drinks v lokaln kafič.

Zbudil smo se v jutro ki je bil drugačn od napovedi. Blo je lepo. To bi blo kr za izkoristit. Nardil smo premik preko prelaza Compalongo do mesta Arraba, nardil še neki spusta in parkiral ob cesti kjer se začne vzpon na Passo Giau. Dež. Nič hudga, mal smo počil v naši bajti, za nagrado pa se je naredu, kuker smo mi rekl: Super gap. Se prau za neki časa smo dober, solidn vreme, lahk gremo osvojit še Giau, ker je tut en tistih, kere je enostavno treba. Mal daljši, mal več naklona, treba je odpelat kr po muško. Borč se je s svojim težkim prestavnim razmerjam vrnu na zadnji tretini in skupi smo borbal do konca. Ni popušaja. To me vrne v cajt, ko sm začel furat speco. Borč je bil prvi s kerim sma začela vozit skup, se vrgla v triatlon in nardila en trop kilometru. Bil je boljši, zmer je šponu, zmer je blo naporno, nikol ni pustu velik dihat. A to so bli dober »treningi«, lepo so me utrdil. Zadne cajte ne fura specialke, a je pokazu da še ni reku tazadne. V svojem uživaškem tempi je do vrha prpjalu tut D. Giau ponuja lepo, fotogenično okolico, tm se pomojm na dan nardi eno tono slik. Pičke, tipi isti ko pičke, prpelejo se sam zato da se slikajo, z avti do vrha aveš, pol pa tm šmekajo, glumijo nevem kua in nazaj v dolino. Jah lej, tut to morš znat oz. tut za to morš bit dober. Vsi mamo seveda rad lepe slike, vsi rad dober zgledamo. Ne laž da ti pa ne! A mi običajn nismo lep, vrhove osvajamo z bajki al pa peš, bol ko ne smo zmer lepo zjeban, prešvican… vidm da sm najdu fajn izgovore

V koči na vrhu smo neki popil, pojavu se je tut apfelštrudl mit smetana pa vanilija sladoled. Ni blo dober, nobenm ni pasal. Se ne. Skok v avtodom na drugi poraz v aktivitiju in proti kampu bliz Cortine.  Tam sma dva uspešno preplezala ograjo in za nagrado prejela topel tuš v osrčju hribov. Dvema pa je receptor jebal mater že predn sta pršla do vhoda v kamp. Za tolažilno nagrado sta prejela mrzel tuš v avtodomu. V Cortino, na šetnjo, na pico. Pica je moja najljubša hrana, naraj pijem kokakolo. Klasika, od vedno. Rad mam dobre pice, vem kaj je dobra pica. V piceriji kera je bla na tripadvisorju ocenjena s 4/5 bi se prdružu štirk. Zadovoln. Nardimo premik, nevemo še točno kje bomo sploh spal, a neki se bo najdl.

Lušn plac smo aktiviral na smučišču pod prelazom Tre Croci, tut tam smo se že enkrat ciganl, par let nazaj. Skupi z Ančo, Timekam, Jašo in Sirčem. Pomojm da lih ene tri leta nazaj, glede na to da je tamal star 4 in pol, verjetno nismo bli šest let nazaj, tamalga sm namreč že nosu v ruzaku. Tle bi se lahk matematka skregala sama s sabo.

Zbudil smo se v jutro za kerga je blo prou tko napovedano slabo vreme. A vidl smo, da tut dnevi s slabo napovedjo niso tko slabi, če govorijo o padavinah se bo sigurn pojavu tut Super Gap. Blo je okej, zapelal smo do prelaza in od tam po verjetno najbolj oblaufani poti do jezera Sorapiss. Poznano ja, vem da si že bil, da že maš sliko iz tam, da je šlo na lajke, vem da so lubice pohvalle. Borč in D še nista bla in prou je da vidta kako  zgleda bajer v kerga vsak jutr ruknejo par litru mehčalca. Isto bomo zdej nardil v Trboulah, v prvem bajerji ko greš čez hrib u Hrasnk. Začnemo 17. avgusta, lih za dan žena. Pridte pogledat, s sabo mejte telefon pa kej lepga z oblečt.

Prvih par metru smo hodil, pol pa predlog da letimo, ni blo tuk folka kuker bi prčakvou, tko da se je kr dal držat kadenco. Tut ob jezeru ni blo baš neki zlo velik folka. D-man je vidu Unicorna, lahk daj bil sam tuk sfukan, mi smo namreč vidl zlatoroga.  Nazaj smo se vrgl v mal bol kulturnem tempu, šli do kamperja, ga zapeljal do, trenutno lahko rečemo potočka, ki je vseen ponuju solidn pretok vode, kar je blo čist fajn za se stuširat. Pol se je pa uscal. A blo nam je vseen, kar smo hotl smo oddelal. Neki hrane in pjače je blo ves cajt na zalog, tko da smo se nafilal in počas pognal prot Trboulam.

Ni tok važn kje si, ampak s kom si. To je klasika kera bo vedno držala. V prvi vrsti je to najbolj pomembn, kumerati s kerm se mamo res dober, mamo skupne interese, nek podobn okvir humorja, se znamo prilagodit, pomagat in si lepšat dneve. Ni blo niti ene ure nad katero bi lahk napisu, dolgcajt. Blo pa je pa kr neki poglavji smeha, petja, švica, zejbancije, športa in dobre hrane. Vidl, dožvel, prelaufal, prehajkal in prekolesarl, eden od ekipe bi reku: pofural smo ta šit!  …in potem je odšel na dopust v D-almacijo.

Žiuleje ne čaka!

Vse dobro, vsem

The post Buongiorno Dolomiti appeared first on Ici Sportiva.

SWISSMAN. Gre za eno najbolj znanin in privlačnih tekem extremnega triatlona. Ustvarla si je dobro ime, na njo pridejo tekmovalci iz celga sveta, pridejo tudi najboljši iz te scene. Na startni listi sem bil dve leti, zaradi Covida je tekmovanje odpadlo. Treniru sem, bil sem prpravlen, mel sm upanje da jo bojo vseeno spelal, a žal ne. Kensl. Naslednje leto, ista zgodba. K sreči se je pojavla možnost, da sem lahko nastopil na Double Ironmanu. Neki velik nism razmišlu, prjavu sem se, oddelu še en sklop priprav in šel na vojno območje. Najdaljši triatlon kar sem se ga kdaj lotil.

452 km, slabih 26 ur plavanja, kolesarjenja in laufa. Kakšen nuar filing ko sem prečkal cilj. Opisat je težko, to so tako ekstra občutki, da se jih ne da natipkat. Lahko bi reku vrhunec sreče, dimenzija izven okvirja ostalih nivojev zadovolstva.  

Leta 2012 sem se prvič preizkusu v triatloni. Neka kratka, sprint razdalja. Dva tedna po tistem sem si probu izpolnit željo, da prečkam cilj polovičnega Ironmana v St. Poeltnu. Je šlo, a predstava ni bla baš nešto.  Že sama misel o tapravem Ironmanu je bla takrat nepredstavljiva, preveč  zame. To je za vesolce sem si reku. Zdej smo tam, ko je polovična razdalja za trening, komplet IM pa finesa dvojne razdalje ali ekstremne serije

2022, Swissman in ON.

Napakiral sem stvari, s sabo sem vzel vse tople in nepremočljive cote za bajk in lauf kar jih mam, izkušne iz ICONa, kjer smo bli cel dan blizu temperature 0, na dežju in snegu, so opomnik za vedno. Zraven bajka je šla še Jagrova specialka (thx bro), za backup, če moja ne preživi. Robe se je nabral precej. V Švico seveda nism šel sam, z mano je bla ekipa kera me spremlja in mi pomaga že leta. Odkar smo oddelal 221 km dolg eno etapni Ultrabalaton, nismo nič spreminjali. Ista postava, ista naloga, isti avtodomom, isti cilj. Ne spreminjaj neki kar funkcionira, ne menjan neki s čimer si  zadovoln! Do  zdej se nismo nikol ustavl, zmer prečkal cilj, vedno rešl vse težave ki so se pojavle, bli smo tut že na kolenih, a vedno smo se dvigl. To mi velik pove, to mi pomen ogromn, po eni strani me navdaja z optimizmom, po drugi je neki pritiska. Pršu bo namreč dan, ko ne bo šlo več. Baje.

Avtodom je bil pretežak da bi ga po predpisih spravl v Švico, tako smo mel plan, da smo pred mejo z minimalno goriva in minimalno vode, da grema dva na bicikl in to bi lahk blo okej. Če te na meji stehtajo in je vse skupi preko 3500 kg, lahk fašeš ornk kazen. Franki v denarnic ti znajo v trenutku poletet proti alpam. Stric švicar se ne heca.

Vili za volan, zraven njega ata Janko in pa Sirči, kater se je tut tokrat podpisal kot uradni spremljevalec. Brez spremljevalca na tako tekmo ne moreš, na zadnji vzpon te namreč ne spustijo. Lahko si zjeban do kurca, tema, tešk teren, slab vreme… zarad varnosti mormo met nekoga ob sebi. Jst mam najbolšga suporterja, to vem že dolg. V sredo proti večeri smo se odpelal, tja mal naprej od Milana, parkiral smo blizu MkDonalca, Vili prau da se je treba zbudit tko, da majo pr sosedih WC. Nardil se je par ur v horizontali, zjutri v Mek Mek in pa fura dalje. Pred mejo sma se s Sirčam vsedla na kolesa in zapelala v Švico. Šlo je gladko, prou tko nista mela težav Jani in Vili z avtodomam. Prispel smo v Ascono, do lokacije kjer bo v soboto menjalni prostor, ob jezero Maggiore.

Dolgo je 66 kilometrov. Za občutek, Blejska luža ob keri se pasejo rižotkoti ma po dolžini le dobra 2 kilometra, pa še cerku je umes čist po nepotrebnem. Od tam smo šli naprej v kamp. Delal nismo nič. Vmes sem šel sam mal odplavat, tko na kratk, lih tuk za občutk v vodi. Pozn popoldan je začel dežvat, vse do jutra. Mel smo kratk obdobje brez padavin, lih tuk da smo pospravl stvari.  Zapelal do trgovine, kupl vse potrebno za naslednji dan in šli na parking blizu mesta s prijavami na tekmo, tam kjer bo postavljen tudi menjalni prostor. (LIDL: 10 dag pršuta 8 ojru, slaba presta 2,65 ojra… idemo Švica). Za avtodome je blo na željenem mestu prepovedano, a za balkance to še ne pomen, da bomo tiste znake upošteval. Dežval je cel dan, ornk, čedali bolj, strele, nevihte. Enmal sem se bal, da bojo odpovedal plavanje. V primeru močnih neviht in strel, ga zaradi varnosti zamenjajo z 12 km teka. To se jim je že dogajalo. Skrajno sm upu, da  letos ne pride do istega sranja. Smo namreč na trialonu, kljub tem da nism najbolš plavalc, sem si želel skočiti v vodo in pognat 4 km ravne liniije po jezeru. Z ekipo smo šli na uradno registracijo, po par informacij do organizacijske skupine in kr hiter nazaj v avtodom. Vreme je blo res u pizdi, tko da smo bol ko ne cel dan prežvel v njem, se pogovarjal, jedl in pil, še enkrat preverl če je vse na mestu za dan, ki bo pred nami. Bojsi so preverl zemljevide, komplet traso, naštudiral kje se bodo ustavlal, kako bojo lahko najbolj kar se da oddelal svojo nalogo. Zvečer se je vreme umirilo, napoved za naslednji dan je bila perfektna. Woooo. To me je zlo zmotiviral, spravl v dobro voljo. S to novico se mi je zdel, da je vse spremno, komi sm čaku da bo ura 2h zjutri, ko se bomo dvigl iz postl in šli počas proti startu. Spal se je le za vzorec, a blo je dost.

V to tekmo sem vložu glavnino svojga prostga cajta. Kar se tiče plavanja sm vzdrževal nivo na kerem sem že par let. Največjo razliko sem naredu na kolesu. Zadnje obdobje in pred samo tekmo me je marskak prjatu al znanec vprašu kuk sem prpravlen. Odgovori so bli skromni, čist točno seveda nikol ne veš, sploh pa biti pametn te lahk drago stane. Nekje v seb pa sem vedu, da tako močn na kolesu še nism bil. Bike kot najdaljša enota aktivnost pri naših triatlonih je izjemno pomemben, predvsem pri vzdržljivosti za vožnjo v hrib in grdih številkah premaganih višinskih metrov. Laufam zdej že neki let tuk djalč ku rečejo da je treba. Z urami in urami plavanja, kolesarjenja in laufa,  je šlo od bajte tut neki kilogramu. Kdaj sm si že reku, če ti jih pobere še ene 15 boš zgledu ko kak shiran tekač. To so tist modeli ko v zgornem delu zgledajo ko majca na obešalniki. Ni lih apetitlih ane. Močna baza za vsesplošno pripravljenost se je nardila tudi na skupinskih treningih športnega društva Sportiva, kjer celo zimo nismo dal lih velik mira.

Gremo na start. Ura je bla 3h zjutri, v menjalni prostor smo oddal kolo in vse potrebno za drugo disciplino. Od tam smo nadaljevali peš na lokacijo, kjer nas je čakala ladja, ki ob 4h odpelje tekmovalce 4 km stran od obale. Napol sem obleku neopren, v roke vzel kapo in očala, banano za pas, objem ekipi in gremoooo. Na ladji sem se vsedu pod šank, sedeži so bli namreč že polni. Zraven mene je bil nek bjondo h katerem je prstopla ena najbolših triatlonk ki tekmuje na World Touru. Vežde sm mal poslušu, govora je blo o čudnih številkih, z motivacijo sta bla na vrhuncu. Omenila sta tudi besedo Norseman. Norseman (lociran na Norveškem) je največji extremni triatlon na svetu, ni najtežji kot pravijo, a na njem se vsak let odvija svetovno prvenstvo, tako da največ šteje. Tega bjondota sm vprašu, a si bil mogoče že na Norsemanu? Lepo prijazno je odgovorila, ja sm bil. To je slišu še en ves našpičen tm zraven, pristopi do mene in prau: this is the King of Norseman. Kak king? Jah ta bjondo je najbolši na svetu v extremnem triatlonu, svetovni prvak… a dej njahi. Vežde mu dam roko, vprašam kako mu je ime. Tip se mi predstavi, jst pa njemu: Ici iz Trboul. Občutk sm mel, da me ni poznou Prispel smo med dva otočka, kjer smo šli iz ladje, odplaval neki metrov stran in počakal na start. Blo je še temno v višini naših glav nad gladino, 300 folka, bum in gremo. Udarjanje en po drugem, glede na to da res nism kej velik vidu, je blo še mal težje, bombe so padale kakih 5 minut kr konstantno, k sreč nism dubu ornk po gobci. Možno da sm dal kako, vse v žaru borbe. Za orientacijo je na obali, tam nekje v pički materini blinkala oranžna luč. To je blo vse. Plavaš in plavaš a luč je še kr nekje daleč, plavaš še ene deset, dvajset minut, luč je še kr na istem mestu… Slej ko prej sm vedu da bom na obali, ekonomično, solidn pulz, šlo je po planu. Blo je točno 4 km ko sem se postavu pokonc, ko me je neka deklica prijela za roko. Zalaufam proti menjalnem prostoru do kerga me je pospremu Sirči. Pomagu in preveru je da vse štima kot je treba. Na sebe sm ponosno navleku dres MTB kluba Trbovlje. Pred nami je blo 180 km kolesarjenja katerega bodo popestrili trije prelazi in 4000 višinskih metrov. Prvi del proge nas je peljal prek Ascone, naprej čez Locarno in v smeri mesta Briasca, kjer naj bi se pri 36 km prvič vidli z ekipo. Tam bom verjetno že rabil kak frišn bidon s pijačo in neki dodatne hrane. Eno od  zlatih pravil na dolgih progah je: ne pozabi jest! Jest je treba čim več, kar se tiče pijače, ne bit skromn. Vnos je pomemben. Ko enkrat zmanka bencina si gotof. Že nekaj let me s svojimi produkti podpira Topatlet, tokrat so mi šli nasproti tudi fantje iz ekipe 4Endurance. Trasa do tega dela je bla neka mešanica med ravnino, blagimi vzponi in tem primernimi spusti. Na manjšo šajbo spredi ni blo treba vršt. Zmer rad vidim ekipo, tut če kdaj ne oddajam tega filinga je to motivacija za naprej. Šibal smo proti mestu Airolo, tm je bla zgodba že drugačna, cesta se je enmal postavlala pokonci, res ni blo lih roun. Na nek način sem se že kr veselil da pridem do točke kjer se pravi vzpon začne. Pred nami je bil Gotthard Pass. Zanimivost tega prelaza je, da smo furali po stari cesti, katera nam je med dolžino 13 km ponudla nekje 7 km kock. Aveš tist k greš na Vršič s specialko in te tlakovce mal motjo, pa jih vse skupi ni niti za  500 m. Drugač pa res lepa trasa, nora narava, razgledi, super vreme, dost energije, tko da kr hitr sem bil na vrhu. Spustu je sledilo šest kilometrov ravnine in vzpon na prelaz Furka, na višino 2429 mnm. Furka je bla težja, znano je da je težja, sicer pa se ves čas dogaja. Ker je turistično zelo privlačna, se nanjo ganjajo motoristi, avtomobili eksotičnih znamk, seveda je pa ves čas nekak potekala tut borba med nami tekmovalci. V večini sem na kolesu prehtevu, redko so me prehiteli. Nism pa najhitrejš na spustih, tam je kdo preko 90 km/h pičil mimo mene, a Furka še ni bla zadnja.

Takoj po spustu je sledil še vzpon na Grimsell Pass. Prpeleš v lukno in takoj se spet cesta postavi pokonci. Na vrhu prelaza je šel Vili iskat neki za jest, da ekipa ni bla lačna. Tako so zaostal za mano. Da je bla razlika čim manjša, je Vili postavu neuradn svetovn rekord kar se tiče povprečne hitrosti spusta z potujočo bajto iz prelazov. Ata Janko ni bil zadovoln. Ko so prpelal vzporedno z mano, sm jih prou vohu, ne vidu, ampak vohu bremze, pošteno je smrdel. A to je ta profeisonalni pristop, če se gremo, se gremo ornk. Naravo teško opišem, res teško, tut prek fotoaparata ne zgleda pol tuk lepu kuker je v resnici. Slapovi levo, desno, ceste se vijejo ko špageti, spodaj pod njimi vozjo parne lokomotive, ledeniki, jezera… brez veze uglavnem. Bil je zlo dober filing, vse je štimalo, šlo je brez krize, brez kakšnih težav, čutu sm da mam še velik đusa. Seveda bi lahk vseh teh 4000 višincev odpelu hitrej, a je blo treba met v glavi, da bo po zaklučku kolesa treba odlaufat še gorski maraton. Zadnji spust, dolg, neskočn, lepa cesta, solidna hitrost, en vmesni pukl, ravnina in na števcu je pisalo 181 km, takrat sem pripeljal v T2, v menjalni prostor. Bojsi so pri avtodomu prpravl garderobo in okrepčevalnico v enem. Vse skup smo uštimal kuker se je dal hitro in akcija dalje.

Pri tako dolgih tekmah se v osnovi odvija boj sam s sabo. A na drugi strani je blo še vedno ostalih tristo, tekmujemo tut med sabo. Na te tekme ne pridemo več zgolj da preživimo, pridemo nardit kar se da dober cajt. Za njega dela cela ekipa. Moji bojsi so res najboljši in redko se nardi da me avtodom ne čaka tam ko si najbolj želim. Tek sem pričel sam. Velik tekmovalcu ima spremljevalca že od začetka laufa. Pognal smo v asfalten hrib, slaba 2 km je ornk šponal, sledil je razgiban teren po gozdu, nad jezerom. Super razgledi, v senci primerna temperatura. Glede na višince vmes sem bil zadovoln da sm delal 10 km v prvi uri, 10 km v drugi uri. Nekje tle vmes se mi je na kolesu prdružu Sirči, potujoča gostilna. Tm okrog 24 km sem čutu mal krize, sicer bol v glavi kot v nogah, a je bla. V pogonu sm bil že kr precej ur, tko da sem razumel da je pršla pozdravt. V hrib sem hodu, ravnine in spuste sm laufu. Vmes sta se pojavla še Jani in Vili, prnesla mal hladne pijače in odpelala naprej do zadne postaje, tam kjer nas je čakala cela jeba. Iz krize sem se pobral in precej solidno odlafu do omenjene postaje, na 33 km. Preobleku sem se, čist sem bil prešvican, blo je precej topl, neki sem pojedu, kuker mi je sploh še pasal. Na noge sm navleku Boot Doc zokne, zavezu Raidligh laufrce,  na hrbet ruzak in stopla sma do prostora kjer so pregledal opremo. V njem morš namreč met vsaj pol litra tekočine, energijske ploščice, vetrovko, dolge hlače, astro folijo in potrdil da si plaču obrok za tanovo fasado.

Mela sma vse, tko da sma se lahk pognala v zadnji hrib, tam okol 9 km dolžine in cca 1000 m vzpona. V prvih dveh kilometrih se mi je zdela stena, po cca 14 urah kr ornk tempa je namreč tak vzpon precej drgačn kot če se ga lotiš frišn v nedelo po maši. In res sta bla prva dva kilometra kar se tiče naklona z naskokom najbolj zajebana, jeben švajcari. Reku sm Sirči, če bo tkole, nevem kako se bo porinl do vrha. Ene dvakrat sem ustavu da sm ornk zadihu in borbeno naprej. Sirči je mel sabo kero kol pijačo si zaželiš, dvomim da majo v tvoji lokalni kafan tako ponudbo. Neki tut za pojest, a hrana ni šla več v mene, nasilu sm še en gel, glavnina pa kr kokakola, cuker v žilo in gremo. Bližu se je cilj. O njem sm razmišlu dneve, tedne, mesce… velik sem vlozu v njega. Teško je povedat kuk enih stvari se more realizirat in poklopt, kako je dolga je pot že do samega starta take tekme in kako izjemen je filing ko se zavedaš, da boš uspešno prečku cilj. Zadnja 2,5 kilometra, zastave v liniji, tam gor, pod Eigerjem, postavljene kot vojaki. Po eni strani blizu, po drugi daleč. Ni opcije da popustima.

Zakaj to delam?

Zato ker lahk in zato ker bi bil nesrečen, če nebi mogu. Očitno mi je dano, da glava dobro prenaša psihične napore, da zna prepričati telo da zmore. Uredu prenašam bolečino, prenašam jo lahko precej dolg. Zato ker se pred ciljem enostavno nočm ustaut in ker sem prpravlen nosit posledice.

Vesel sm bil da je bil ob meni Sirč, vedno je. Sm se pa spomnu na mojo Ančo, ki me je spremlala na ICONu, ko smo v snežnem metežu finiširali proti Carouselu 3000. Letos ni mogla it zraven. Dober mesc nazaj si je zlomila dlančne kosti, dobila gibs, tedn nazaj so jo operiral, tko da je ostala doma. Žal mi je blo tud, da se ne bo mogla udeležiti tekme IRONMAN Avstrija, ki je potekala ravno teden po Swissmanu. Prijavljena, prpravlena, vse je šlo po planu, a se je žal poškodovala na spustu na Trailu v Kočevju. Vem pa, da je nardila precej dobrega dela v smeri triatlona, ornk bazo, v prihodnosti bo le še dodala in drugo leto v Celovcu bo spremna ko še nikol. Pomagu ji bom kuker se bo dal.

Na takih preizkušnjah maš dost časa za se pogovorit sam s sabo, glava dela drugače, razmišljaš hmm, morš pridit v tisto fazo, jo dožvet, si nekje drgje… marsčesa se zavedaš, marskej vidiš kar se ti v povprečnem dnevu ne more niti približat. Velikrat jamramo kuk je kakšna stvar teška, naporna, kaj vse ne mormo, vidmo probleme, ki jih konc koncu sploh ni… Ultra preizkušnje jačajo, ultre učijo…  Svet endurance je za mnoge zdravil, za nekatere je droga. Če ti to lepša življenje kot ga men in je s tem pogled v prihodnost precej bol jasen, je to pozitivno in vredno, kljub temu da si priznam, mam mal problema. S to vrsto droge seveda. Triatlon me je nauču discipline, trdega dela, vztrajnosti… zarad njega sem velik vidu, velik dožvel, odprle so se mnoge poti. Največ kar sem od vseh teh zgodb potegnu pa je to, da se zavedam kako gre cajt hiter mim, da je evro vredn pol kurca, edino pravo vrednost ma cajt! Frej cajt! Cajta nam ne bo noben vrnu. Enkrat nas ne bo več, lah da že jutr. Zato lupčki moji, tist ko kr delate in delate,  hočte sam še več in več, pa kr na kup devate, a bote sabo njasl?  Z laptopam na ram domov prot večeri. Slab živci, presing in ojro v žepi.  Šiht ti narekuje tempo življenja. WTF? Normalno da je treba delat in prežvet… a vzporedno se je treba zavedat da ura prou vsem dela Tika-taka. Se pa strinjam, vsak po svoje, vsak fura svoj lajf, vsak naj dela kuker mu paše…

…men je pasal, rint v hrib, kljub tem, da je  utrujenost prevzela vodstvo, menjal so se občutki užitka in čiste jebe, vprašanja zakaj in hitri odgovori zato. Zato ker je tamle gor pred mano cilj, ker na vrhu čakata še ostala člana ekipe. Ker bomo spet dosegl neki kar smo si zadal, neki ven iz povprečja. Res da sm jst tist ko je plavu, kolesaru in laufu, a to je naš uspeh, kljub tem da je individualni šport, v primeru ekstrem serije, postane ekipni. S Sirčam pridema na plato, na levi gora Eiger, ki je vsake tolk pogledala ven izza oblaku, poleg njega Mönch in pa 4158 m visok Jungfrau. Vili in Jani sta se prpelala z vlakom. Nad 2000 je to pri njih z lahkoto, spelan majo celo na 3463 visoki Jungfraujoch, ki velja za najvišjo železniško postajo v Evropi. Vili je šel zadnje metre z nama, s Slovensko zastavo, če smo bli že edini Slovenci med tekmovalci iz štiridesetih različnih držav pa primmo zastavo z rdečo zvezdo. Jani se je reskiru kot snemalc, da je zabeležu te trenutke ker bojo z nami za vedno. Do cilja je blo še kakih 20 m, takrat sem začutu…  Sreča, čista sreča, trenutki ki so vredni vsega odrekanja, vsake minute, vsake kaple švica, vsakega stroška, vso dolgo pot do realizacije. Teh stvari se ne da kupt, noben ti jih ne more podarit, bližnjice ne obstajajo. Na cilju se prepustim. Najjače je to, da nism sam, da so ob meni borci ki fajtajo zraven, ekipa kero nikol nism mel in nikol ne bom mel za samoumevno.

15 ur in 52 min, 228 kilometrov ter 6000 višinskih metrov. Over and out!

Prevozil smo slabe 2000 km, Vili je bil za volanom cca 26 h. Za nami je tretja tekma extrem triatlona svetovne serije. Upam in verjamem, da ne zadnja.

Idemoooo Trboule.

Vikend po tekmi je bil na sporedu Avstrijski Ironman, na njem kot sm omenu naj bi nastopila Anča. Klub temu, da žal ni mogla, smo se zapelal v Celovec. Mel smo še en zlo velk razlog. Svojo profesionalno pot je sklenil človek, ki je glavni razlog da sem se začel ukvarjat s triatlonam, tisti ki me je potegnu v ta svet. Moj dober prjatu, motivacija, vzor v mnogih aspektih, tisti ki mi je ogromn svetval in dodal da sm, kjer sm. Take mašine na področju Zasavje ne bo zanemu noben, mislim da nikoli. Dečko, ki je dal od sebe vedno sto procentov. O njem bi lahko napisu ogromno… upam da bo o tem sam napisal zgodbo.

Enga zadnjih pomembnih treningov pred najinima tekmama sma delala skupi. Intervali z bajkom proti Kumu. Do daske, kuker je šlo. Srce na balanc, kosil pod biciklam. A nisma ustavla, ponavlala. Bil je en tistih, ni jih blo malo. Velik smo skupi nardil in vem da je še velik pred nami. Bo pa seveda drugače in zanga zaslužena sprememba v življenju. Tam kjer je začel svojo profesionalno pot jo je tudi zaključil. Takole sma se dobila po cilju moje prve Ironman distance, v Celovcu, leta 2014. Bil sm ponosn, verjamem da tut on. Ko sem ga videl prečkati isti cilj, te dni, leta 2022, priznam, ni mi blo vseen. Če sem pošten, blo mi je teško, zdel se je, kot da se ni zaključil sam za njega, ampak da gre z njim tudi en velk del triatlona. A gre na zaslužen dopust. Kapo dol in hvala prjatu, železni mož, Denis Šketako.

V času priprav na ta projekt mi je s svojo prisotnostjo na treningih na svoj način pomagal precej sportašu. Z enimi smo teral več, z drugimi manj, z nekaterimi smo nardil eno špuro, s spet drugimi na stotine kilometru, a vsaka runda je štela. V bazenu, jezeru kjer smo krilil z rokami, na asfaltnih in makadamskih cestah kere smo premagval s kolesi, na tartanu, v host in hribih, kjer smo oddelal precej tekaških kilometrov. V telovadnici in na igrišču. Sirči, Šketo, Obi, Vasja, Udovč, Jager, Andro, SB, Jan, Aljaž, Levi, Nagi, Leon, Borč in komplet ekipa Sportiva.

Velka zahvala gre družin, od vedno, hvala mami s svojem delam v ozadji, s tem da nam odnašaš od riti. Vem da ti ni všeč kar delamo, a vem da prvošiš ker nas osrečuje. Hvala ata, da si vedno z mano ko gremo na glavo. Sestra s familjo. Vesna in Timo. Prjatli, veste kdo ste! 

Zahvala suporterjam:

• Raidlight Slovenija
• Vita Proshop
• Factory Store
• Fizioterapija Čebokelj
• Topatlet
• 4 Endurance
• Občina Trbovlje
• MTB Trbovlje
• Minka Vitamini
• Masaža – Tina Petrič

Ornk rispekt in zahvala gre moji Anji, kera me podpira vsak dan, pri vsakem koraku, pri vsaki pizdariji in pri vsem kar si zaželim. Zarad nje lahko nardim več in bulš. Je gonilna sila naše familje, supr mamica, odlična vsestranska športnica in izjemna prjatlca. Nevem od kje mam srečo, da sm pred leti spoznal tako dobrega človeka, to izjemno in skromno deklico iz Idrije, za katero zmer s ponosom rečem, to je moja žena. Sicer ne skuha vsak dan, a itak me ni velik doma, ker športam.

Timo, ker ne znaš brat, ti bom posebi povedu, da ne rabš kdaj u lajfi delat tega kar dela foter. Bot pametn pa počni kej druzga.

The post From the palm trees to the eternal ice – Swissman appeared first on Ici Sportiva.

Ko smo bli na avijoni, sem gledu Timota in si mislu, ti mali si taprau faker. Pri devetih mescih je šel z Ančo in Tinco v Egipt, tri mesce kasnej smo šli na Tenerife, na dan njegovega prvega rojstnega dneva smo se vrnil domov. Leto kasneje se je na svoj rojstni dan vrnu iz otoka Lanzarote, lani je šel dva dni po rojstnem dnevu na Fuerteventuro. Letos pa je bil za svojo 4. svečko na Tenerifih. Mislem, da mu ni moril, kljub tem da je bil tle že drugič Uglavnem, Kanarsk otoki so postal stalnica. Osebno se me navdušl že leta 2004, ko smo jih z družino obiskal prvič. Prilagam sliko Deželaku, na kateri mi pa očitn neki ni pasal

Nekega natančnega potopisnega predavanja ne gre metat na tipkovnico, Tenerife so namreč ornk komerciala. Znani so tisti »hot spoti«, kaj je vredno ogleda, kar si nekak morš ogledat, mape, slike, videi, vse to ti ponuja gugl.

Mi smo si nardil mal po svoje, dvakrat smo se selil. Kuker sem Tenerife že oblaufu, mi je vseen ostal še na dolgu čisto SV del otoka. Zelen, najbolj zelen, res lepe ceste, gledano iz stališča cestnega kolesarja popolne. Prvih neki dni smo bli sicer na jugu, tam pravjo da je najbolj sigurno glede vremena, je mal bol topl in na srečo je res tko blo. Precej dobre dneve smo fasal, na števcu je kazal 26 stopinj, zlo prijetna poletna temperatura. Za mesec februar, odlična. Topl lih tuk da ne švicas. Ko greš na lauf, švicaš ko budala.

Rentakar zmer vzamemo na letališču, najmej sranja, hiter se poštima in nisi odvisn on španskega taksista ali voznika avtobusa, na kerem garant fašeš kazga turističnega vodiča, ki ti vsake pol minute pove kaj vidiš čez šajbo.

Apartma s skupnim bazenam, đakuzi kad, konkretno kvadraturo in izjemnen razgledam pride 65 ojru na dan, mal za filing. Ko se bo bukirala Istra za letošnje poletje, takrat vedi da ni Ici tist ko ma, ampak da devaš ti preveč. Vemo kuk kune vzame gospa Smiljana.

V štartu, prve dni, smo bli zlo na izi, bližnja plaža, skok v morje, skok v mesto El Medano, kjer smo se dobil s trbousko familjo, Saša, Maži, Nik. Bli so lih dol, IG storiji izdajo vse, tko da smo se ulovil in podružl. Trbouca je zmer fajn srečat.

Pršu je dan ko je naš Timek praznoval 4. rojstni dan. Anča mu je okrasila sobo, zapel smo vse najboljše in šli naokol. Pelala sma ga gledat opice pa neke papige, ni blo buh vej kua. Ko maš froca vidiš in spoznaš marskej, se zamisleš, sigurn na kako stvar začneš gledat drugač. Dobiš kako plesko ukul glave, vidiš da včas res preveč kompliciramo, preveč hočmo, ubadamo se s kakimi problemi ki to konc konci niti niso, radi bi lepše, boljše, nekter mislejo, da žvijo tko kot je na Fejsbuki. Vsi si želimo lajf, ki ga mamo na fejsbuki

Malega boli kurac kje je, njemu je vseen al gre dež al sije sonce. Vseen mu je če je 10 al pa 30 stopinj. Lahk je v Španiji, v Braziliji, lahk ma ol inkluziv v Šarm el Šejki, lahk nima nič na Mađarskem. Njemu ni neki važn kaj dobi v roke  za pojest, kuk je hrana lepa, da je pijača neka huda kvaliteta oz. nek imiđ. Vseen mu je, če je oseba ki se z njim igra najlepša in najbolj kul, ali pa neka stara zmatrana babica, važn mu je filing, toplina, zadovoljstvo. Vseen mu je za glavnino stvari, cen in čut tisto pristnost, ne rab velik da mu je prfekt. Veseli me, da je Timson prou tak, da rad spi v kombiju in da uživa na prostem.

Spomnem se nečakinje Tajde in njene izjave pred leti. Res je bla še ornk froc. Pršla sma iz trgovine in se je uscal. Vezde sem pojamru, ta dež, brezveze, zdej pa ne boma mogla počet kar je blo v planu. Pa je rekla. Ne se sekirat, dež gre, pa kaj pol. Vreme pa cajt sta edine dve poštene stvari na tem sveti. Jst sm kr gledu ko ena budala…, cajt vsem isto teče, vreme je za vse isti. Neglede na to, kdo si, kaj si, iz kje si… od ljudi za ljudi bi rekla M@J.

Nazaj na Tenerife v rentan avto, katerega se nikoli ne merka. Mal sm, mal tja in precej hiter tudi v Bike Point, eno od izposojevalnic koles na obali Playa de las Americas. Priporoču mi jo je trbousk bike allrounder A. Jeršin. Lani sem mel svojo specialko s sabo na Fuerti. Letos jo rajš nism vzel. Ne morš gledat bicikla prmer, to res ne gre. V planu ni blo nekih priprav, bla pa je renta, saj kak dan, dva…

Ena od epskih cest je vsekakor od obale do vznožja vulkana El Teide. V prvih 34 kilometrih ni metra ravnine, skupaj nardiš 45 km vzpona in prou tok spusta. Obrn je treba nekje 2500 višinskih metrov.

Reku sem dej Anča, naj bo prvi dan pedaliranja tvoj. Prvošu sm ji da pofurat tist asfalt, tiste ovinke, da odpele eno lepših tras, svetovno znano cestnim kolesarjem. Zadnje obdobje so Ančo neki jebala kolena, tko da je bil ta vzpon mogoče mal nespametn, sam sej veš, nimaš kej, je za probat, lahk da je že bolš. Lepo je pelala, kljub tem da ji verjamem, ni bla blis svoje bajkerske forme. S Timekam sma se kake 2 ure za njo z avtom odpelala iz plaže proti vrhu. Vedu sm da je Roglič in Jumbo Visma na pripravih v teh koncih, nism si pa mislu, da bom mel srečo in jih vidu trenirat. S Timekam, ki je zadremu, sma ujela rumene. Kruijswijk, Benoot, Van Aert… Huh, kuk fajn filing. Prehtela sma jih zlo počas, itak sm gledu v njih ko v kake velke zize dol na plaž. Cca 200 m naprej še dva, Vingegaard in pa naš Roglič.

S Timotam ujamema Ančo, rekla je da ji ne gre najbolš, a zdel se mi je da se dobro bori z vzponam kerm kr ni blo konca. Na vrh je pršla lih ene par minut pred ekipo JV. Bojsi so zapeljal za hotel v katerem so nastanjeni. To je še zadnje in najvišje prenočišče pod vulkanom El Teide.

Šel sm tja zadi kjer so se ustavli, mal učke vršt. Razumem, da fantje šponajo vsak dan, verjetno majo dost folka ki jim utruja in če si zjeban, ni neke ekstra energije se ukvarjat še s čim drugim kot svojim šihtom. A deloval je vse okej, dober filing. S Primožam smo bli parkrat skup na pijači, zmer se mi je zdel preveč na izi, preveč miren. Kar zdaj dela je nepredstavljivo, res vso spoštovanje, sem njegov velik navijač. Je norc, jezen in glasen tam ko mora bit. Reku sem mu, iz Trboul sm pršu da se ma lahk skup slikala. Klik klik, meni za spomin, za njega pa tuk da ne pade iz rutine. Mal sma še počvekala in vrnu sem se do Anče in Timota, ki sta mela mal pavze. Uspešen dan, za nazaj me ni skrbel da ji bo hudga, enmal vmesnega vzpona, ostalo pa sam užitek. Kolena so zdržala, vrnila se je tudi h teku, zgleda da vse štima… Vamos.

Popoldne smo prežvel na bazeni, zvečer pa pomojm šibal na kako šetnjo. Nasledn dan sm šel iskat bajk zase, lušn Specialized M 54 in gasa v hrib. Prvih neki kilometru se še kr fajn pelu, neki se jih prehtel, kolesarju je namreč precej, pol sm pa vidu da to ne bo lih moj dan. Ni šlo neki fajn. Sej sem ubraču, nisem počivu razn pr zadnji opciji kjer je možno, sem dotoču vodo. Navduševala me je narava, izven serijsko gladek asfalt, res supr za furanje specialke. Edin minus je bil, da sm se enmal preveč namatru, sej veš, pride dan ko ne gre. Nimaš kej. Na vrhu sem potegnu še mal iz bidona, neki vrgu v usta, selfič z vulkanom zadi in gasa v dolino. Spust je bil wowww, nism hiter na spustih, a čeb furu take ceste bi sigurn ratu hitrejši.

Bil je zlo topel dan, mel smo še neki cajta kerga smo prežvel na bazenu. Mali Timek obožuje vodo in zmer mamo problem ko mormo stran od nje. Krajša selitev, prenočišče smo imeli v mestu Santa Cruz. Smo pa zjutri kr šibal mimo njega na Playa de las Teresitas. Dolga, peščena, lepa, negovana, komercialna, vetrovna. Dan na plaži bi se lahk rekl, pozn popoldne ček-in v centru mesta, šetnja, hrana, spavanac.

En od top dni je bil sigurn tist, k smo ga porinl čez hrib do plaže Benijo, tm je vse skup bolj divje, ni kej velik folka, plaža je kr taka jezna, visoke skale sred vode, ob robu mivka, lepo za popizdit. Kopat smo se šli v sosednjo, bolj prijazni do turista. Fural smo čez tiste hribe, čist kamot lahk rečem, občudovali smo naravo. Kulturna familja. Blo je kr neki lepih spotov, naredu sm kako slikco in gasa dalje. V Santa Cruz smo šli na bazen, treba se je blo mal sfrišat. Prežvel smo še en dan v tem mestu in okolici, pol pa gasa nazaj na jug. Za zadne dni smo si prvošl hotel v kerem smo bli ze tri leta nazaj, lep spomin, sploh na jedilnico.

Treba je blo pofurat še kako cesto, drgač nebi bil miren. Sposodu sem si specialko in akcija na pot. SZ del je tut precej lep, par urc sem obraču pedala, vmes naredu en 22 km dolg vzpon do Masce, v zadnjem delu je kr hud naklon a je bil tut kr hud dan, tko da je lepo pelal do vrha. Zadovoln sem se vrnu do mojih dveh, bla sta na plaži in na igralih s trampolini, tobogani in žogicami, tko da se je Timo steru po svoje, Anča je mela pa vsaj enmal mira. Te druzinske kombinacije nam grejo kr dober od rok, (ker mama tok kul mamo in ženko), tko da jst sm svoje naredu kar se tiče športnega oddelka.  Anča je šla kasneje na lauf, Timek pa na neka druga igrala. Za usazga neki, za usazga še en sladoled in spjal se do hotela, na večerjo. Več dni na let jemo v kombiju al pa njegovi okolici kuker v hotelu ali okol njega… tko da smo si vzel cajt, dober najedl in napil, po pa direkt v Mini Disco, ki je za sinkota en od vrhuncev. Rad pleše, miga, skače, bil je srečko. Aja, prvi dan ko smo pršl v hotel je našponu v šajbo, tisto ki gre iz spalnice na balkon, 2×2 m, precej debela, z glavo naprej. Mal bojnih ran na čelu, na ustnic, na rok, tko da sma ga pelala v bolnico, da so zašil in gasa dalje.

Dnevi kr hit letijo mim, tko je pršla tut naša zadnja nočitev, zjutri še na zajtrk, dopoldansko kopanje na bazenu, pol smo pa napokal torbe, zapelal do letališča in proti domu. Na avijonu sem sreču še prjatla iz Kozine, mojster škarji in peroksida, Simon so mu dal ime. Fajn družba, zarad kere je cajt hiter mnil. Pristanek, 3 urce rok na volanu in cesta Treviso – Trbovle je bla pod streho. Zuni nula, snega nula, kua vem… čez zimo je res fajn skočit na topl. Naslednje leto, Kanarci, desetič

P.S.

Tale dopust je bil rezaliziran v februarju, a cajt za ga vršt na tipkovnico se je najdu v aprilu, z njim pa tut objava. V spomine je vredno vlagat.

The post Zimska rutina na Kanarcih appeared first on Ici Sportiva.

Mallorca

V kombi sem nalozu 6 sedežu, napokal smo stvari, zapelal čez hrib do Prebolda, kjer so se  poleg nas treh vsedl še Neli, Jasmina in Jager. Hop do Benetk in na avijon. Okej, zajebu sem in pelu na napačn letališče, zmer namreč letimo iz Marco Polo, le enkrat sem štartal iz Trevisa. Na papirje neki velik res nism gledu. Nimaš kej. Slabe pol ure gasa do taprave lokacije in u luft. Pristanek na letališču zraven Palme, glavnega mesta na tem otoku. Rent a car se je prevzel v sosednji parkirni hiši in gasa v mesto Alcudia oz. bol točno v bližino Platja d Alcudia. Vem da nism prou napisu imena mesta, ni vseh tistih črtic na črkah pa tega šita, ampak okej, za pobrskat po guglu je čist duast. Tam smo meli rezerviran apartma, ponuju je tri bazene, lep razgled na okoliški hrib,  tut do plaze za nekega povprečnega turista ni blo delč. Za info, app na dan je pršu 55€, avijonske karte za 3 osebe s prtlago so ble dobrih 150€. Lep pozdrav hrvaškim ponudnikom, uspešno nas lupte še naprej

V naši bazi smo bli redko, tam se je bol kot ne le spal, bli smo precej terenski. Mallorca je namreč bogata z lepimi plažami, ima kar nekaj hribov in raznih spotov kere se splača pogledat, jih doživet, porabt cajt za njih ter njihovo naravo ki jo ponuja. Kak dan smo šli na bližnjo plažo, rečmo pol ure stran,  skombinirali še z ogledom naslednje in kakšno turistično atrakcijo. Kak dan je bil namenjen celodnevnem izletu. Dva avta in gas čez otok, najlepše plaže so namreč na jugovzhodu. V večini ponujajo mivko, kristalno vodo, obdane so s skalami, nekatere z jamami. Voda je bla glede na začetk junija še prilično frišna, a tista prava za ohladit, konc konci se je dal spelat tut kak krajši plavalni trening.

Z Jagrovo familjo, Jasmino in Neli se res dobro razumemo. Večino časa smo preživeli skupi. Da se enmal pohvalm, so mi kr zaupal vodenje tega dopusta, rečmo da  je dober ratal. Z eno od plaž so nas sicer zajebal z dostopom, postala je privatna lastnina, a se jih je dal zajebat nazaj. Zapeleš na par kilometru odmaknjeno sosednjo plažo, laufrce na noge, in gas do tja, sej veš, muske in človeka se ne da ustaut.

Vsak jutr sem kr zgodi ustal in naredu tekaški trening, prpravlu sem se za Double Ultra Triatlon v mescu avgustu,  žal brez kumerata, Markec je rajš spal na udobni postl  Dober filing da si ob 8h – 9h že nazaj in maš za sabo kr neki kilometrov, duša je mirna, glava se na svoj način spočije, plan dneva ni ogrožen. Obdobje prve polovice junija predstavlja za Mallorco prehod proti glavnem delu sezone, takrat je baje folka na trope, plaze polne ko metadonska u Trbovlih. Osebno imam rajši začetke sezon in razpeljave, morje v septembru, poletje na kanarcih ko je pri nas zima. Tale datum nam je lepo ratal. Lepo je ratala tudi renta specialk. Bajka znamke BMC, L za Jagra in M za mene. Takoj gas, šla sma sam mal probat, mislem da za ene tri urce. Lepe ceste, ob obali, skok na hrib na kako razgledno točko, prijetna temperatura, kr trajbu bi in trajbu.

Iz stališča športa bi vsekako izpostavu dan ko sma pofurala cesto Sa Colobra – the snake. Z Ančo, Jasmino, Neli, Markotom in Timekom smo bli na plazi do katere se v zadnjem delu pride čez urejene tunele, tko zlo zanimivo, kr atrakcija katera je prnesla en bataljon folka, a je blo za prežvet. Do parkinga sma z Markotam prkolesarla, punce pa so mele vloge voznic rentanih avtov in merkanje podmladka. Neli si je na plažah dostkrat vzela čas za Timeka, skupi sta delala potičke, kanale in vse tist kar froci radi delajo v mivki. Oba obužujeta vodo, Timo jo ma neizmerno rad, to vem že dolgo, a zdej sem dožvel in vidu otroka, ki noče iz vode, ki bi bla v vodi cel jeben dan. To je Neli.

V moji glav je bla tist dan samo cesta, naj že mine še kaka ura in dve, da se boma vsedla nazaj na kolesa in odpelala ta izjemen vzpon. Bla je bol ko ne prazna, normalno, blo je namreč vroče, sonce, brez vetra in povprečen turist takrat ni šel na kolo. Kr lepo sma švicala, a ni blo popuščanja, dober je šlo. Razgledi so tuk hudi, da si želiš sam še naprej, še višje in vršt učke čez nasledni ovinek. V planu je blo da na vrhu zaklučma. Sicer so naju najine spremljevalke in Timek ujele z avti kar bi lahk izkoristla, vrgla bajke noter in gremo proti »domu«.

Plan se je spremenil, po pedalih sma nabijala dalje. Prvo specialko sem kupu leta 2011, za mano je precej kilometrov, takšnih in drugačnih cest, odpeljal sem že marskej čudovitega, a cesta ki naju je vodila preko Escorce v smeri Alcudie je pristala, če vkomponiram še vzpon, najvišje na lestvici kar sem obrnil na specialki. Asfalt brez trenja, ceste brez prometa, okolica neverjetno lepa… kr smejala sma se en drugem, kr odkimavala z glavo in krilla z rokami, kaj je pa to? Noro noro noro. Zaključila sma v gostilni na pijači v družbi najinih dragih, do tja sma prgonila s konkretnim tempom, kokakola v meni se je zgubila.

En dan oz. lep del dneva smo preživel na mislem da za vse nas najlepši plazi, Calla del Moro, pozno popoldne pa smo si ogledal mesto Palma, gledal v izložbe in nič kupl. Ok, Anča nas je pelala na sladoled.  Dnevi so padali mimo, tko je kadar se maš lepo, kadar ti nič ne manka, si frej, brez obveznosti, obdan z tistimi ki jih maš rad, s tistimi ki se razumeš, majo podobne interese, kar je vsekakor eno od vodil prjatlstva. Zajtrki so bli običajno iz ponudbe Lidla, pozno kosilo ali večerja pa v kakšni dobri gostilni. V starem mestu Alcudia kater nam je je bil zlo všeč, smo najdl gostilno s super pico, glavnina je padal na predlog o ponudbi domačega burgerja.

Men je blo lepo tiste dni, blo mi je toplo, ne samo zarad temperature, ampak zaradi filinga. Vem da je blo fino tudi Samini, če ti je kej manjkal me poklič, se morma pogovorit! Samina, tko Jasmino kliče mali Timek,  Neli je uživala, Jager je pa tko naredu kar je blo treba, pofuru asfalt, skoču na kak zanimiv spotič in svojima puncama razkazu še en otok, kerga mislim da ne bojo pozabl in na kerga se znajo vrnit. Potovat s partnerjem je super, ko je zraven podmladek se marsikej spremeni, je drugače, s plusi in minusi, a pod črto, iskren nasmeh otročka je čista regeneracija za dušo in telo. Jagra hvalim od vedno, a tko je, iskreno. Kljub tem, da je mojster motošporta, multipraktik, da ima več od povprečja, da zmore in nudi, mi od vsega še vedno največ pomen, ko grema skup na kak hrib, švicama en ob drugem, se pogovarjama, izmenama kako izkušno in nasvet ter ostajama prjatla z velko začetnico. Čipka se je spet in spet izkazala kot super mati,  top prjatlca, sovoznica, mirna voda familje in moja namber uan žena. Mallorca, šteti so ti mesci!

Tedn po obisku špancu, je Anča s prjatlcam skočila za vikend na morje, sam sem izkoristu za kak bol konkreten trening na biciklu in laufu. Mala mašina je bla pr mami Vesni v Idriji. Med tednam se je oddelu šiht, igral s Timekam, obiskoval lokaln bazen in treniral. K sreč sam štiri dni, v četrtek po Ančinem zadnjem treningu, sedaj že ti. prejšne sezone, odpeljal v meni ljubo Pulo. Če se gre v Istro, mislem da je s svojimi zaselki, zalivi, predvsem Kamenjakom in s tem lepim morjem, daleč pred ostalimi mesti oz. obmorskimi lokacijami. Vsaj moje oči tko vidjo in tko doživljam. Spal smo kot nam je v navadi, v kombiju, tuširal smo se na črno v kampih, jedl v preverjenih gostilnah, bajkal po priljubljenih trejlih. Timek kot ljubitelj vode in zelo aktiven dečko je lahko na terenu cel dan, vmes kaka kitica ali dve počitka in akcija dalje. Zvečer posledično kr hitro ugasne kar seveda res ni slabo. Par dni hrvaške mam dost, običajno gremo za podaljšane vikende, ostalo rajš enmal dlje…

Livigno

…tko nam je ostal sam še en delovni tedn pred novim dopustam. Na veselje je kr padu mim in v kufer smo zmetal mal bol tople cote, mal več opreme za bajk, ene troje dodatne šuhe kot jih vzameš za na obalo. Šlapi smo vedl da bojo le za okol bajte. V upanju na solidno vreme smo jo četrto leto zapored porinl v Livigno. Feel the Alps je njihov moto. Niso falil. Livigno z svojo lego na 1800 metri, hribi, potočki, jezeri, bajk parkoma in ornk paketom trejlov za MTB, cestami za tek, bazeni, stadionom, bla bla bla, ponuja, ponuja, ponuja… Nam je noro, napol zalublen v to mesto z okolico. Ekipa ista, le enga člana kuker kaže menjamo. Sirči, Jaša (Jaša je punca), Jernej, Anča in moja malenkost smo redni. Od Jerneja Nina je šla raj v tople kraje, Matic Gobec ljubi nenormalno, tko da ne gre delč od svoje Ribežl. Letos je iz rezervne klopi v igro vstopil Duda, vezni igralec z občutkom za žogo, čedali več ga ma tudi za sput z gorskem kolesam, tut hribi nad 2500 mnm bomo rekl, mu niso več tujina.

En kombi, en karavan, mal menjav za volanom, nekih 8h in že smo bli pri apartmaju, kerga mamo kr za svojga. Urca laganga tempa in ven, na luft, v prelepo naravo, s kolesi do slapa, kerga si v teh letih še nismo uspel pogledat. Popoldne smo se tako druzl z bajki, vidl nou delček okolice Livigna in se s ploho, mokri, a vseen nasmejani vrl pod streho.  Zvečer smo skočil v BIVIO, če že gremo v kafano, gremo v prou to. Boljše ni, pa ne kr mi tja hodmo, tko je, tut u lublan je Olimpija burek najbulš, tko da če greš na burek greš tja, ne greš recimo na železniško al pa v pekarno. Tle je isto. Tut s kelnarjam smo si na kul, Ivan, Švicar rojen v Španiji in delovnim mestom v Italiji v družbi z makedonskim sodelavcem. Vesel nas je bil, vesel je bil tudi majice “Aj Fil Slovenija” kero smo mu kupl za spomin. Lepo nas je postregu. Prvi dan je bil kot se spodobi. Nasledni dan naj bi blo vreme slabše, tko smo se odločl da ne gremo v bike park, ampak gremo odpelat dolino Val Federia, katera je na konc začinjena z slabih 3km vzpona, no tut prej se lepo vzpenja, a se dal laufat. Trije na nogah, trije na bajkih. Pa lep vreme, Velkavrh je spet u tjamo brcnu. Na vrhu Carossella 3000 je vedno nek posebn občutek. Tam sem štiri leta nazaj prečkal cilj enega najtežjih ekstremnih triatlononov – ICON, vsaj tko ga ocenjujejo. Bil je zadnji dan avgusta, ura neki pred polnočjo, v druzbi ekipe in snežnega meteža smo oddelal epsko tekmo. Ob mislih na tisti dan mi grejo vedno dlake pokonc, klub tem da jih nimam ker sem pička in si brijem noge. Nikol ne bom pozabu in večno hvaležen ekipi da nam je uspel.

Kr lep cajt smo bli na terenu, popoldne sm pomojm mal počil in kasneje skočil pogledat kaj ponujajo trgovine. Livigno je v brezcarinski coni, če ne druzga alkohol je pocen. Sicer mi to nič ne korist, je pa za marskoga to fajn informacija. Neki tekstila je nehote padl v košarco.

Z naslednjim dnem smo aktivirali karto za bajk park. Motollino nam res ustreza, zahtevnost prog se da izbirat, od tistih lepih, do takih ko greš dol iz kolesa in se sprašuješ zakaj si šel sploh probat. Po večin furamo rdeče, se prau neki srednje zajebanga. Park smo fural vsak dan, če ne cel dan, vsaj par ur, al zjutri al pa popoldne. Če smo zgodi vstal je bil razlog skok v hribe in v park popoldne. Tak dan je prnesu utrjujenost kera nas je že pred osmo posedla v dnevno, serijo na Netflixi in hrano na krožniki.

Z Ančo sma kot lani, teden izkoristila mal drugače. Bla sma brez Timeka. Ostal je na počitnicah pri Magdici in Janitu, šli so v Rogaško, tko da nista mogla falit, voda, košarka, voda, košarka, nasploh zmer zelo uzivajo kadar sko skupi skupi. Po parih dneh se je naredil predaja, na obisk v Trbovle je pršla Vesna, kero Timo obužuje, tko da naj pomojm ni nič kej pogrešu. Nama to prinaša drugačen urnik, več spanja, več športa, precej več mira… Ne morem pa rečt da ne pogledam za vsakem igriščem in igralom ko se mim pelem in vem kaj vse bi tam počel Timek. Zdi se pa obojestransko dobro, za malega da se navadi da ni skus na zizik prkloplen in tut nama pripada teden v letu.

Jaša, Anča, Sirči, Levi, Duda in beleška dopusta smo tko preživljal aktivne dneve v Livignu, mestu ki te s svojo okolico lahk nekak kr prevzame. Za nas se ni rabu trudit da nas je dubu na svojo stran. Kdaj smo si vzel na izi, šli na kako šetnjo, skupinsk lauf, punce so nam kej skuhale, prvošl kosil al pa zgodno večerjo v gostilni. Pod črto je blo kr lepo vreme, bi podpisu pred odhodom. Neki dni sonca, kak popoldne ploha, dve tri, a vsazga smo lahk fural, hodil v hribe, al pa glumil turista po centru.

Zlo lep izlet je bil tudi hajk na Lago del Monte. Leži na 2600 mnm, ob njem je lušna zavetiščna bajta, obdan je s hribi, kateri so ponujali še kr konkretne plate snega, mislem da je tam belina kr čez celo leto.

Da ne pozabim. Tudi letos nam je tradicionalno spekel palačinke mojster Levissimo. Več so u lufti ko na ponvi, mota jih ko Messi Ronalda. Nutella ni zdržala tempa. Še ena zanimivost, u lajfi nism vidu človeka ki bi kljub bogati ponudbi namazov, prilog, svega in svašta jedu nage palačinke. Nič. Ništa. Palačinko zrola in poje, to mu je najbolš, da ni not nič. Duda, res si čvrt!

Zaključna misel kot vedno ista, prekratk dopust, to je stalnica. A tko je, bolš en teden v Livigno kuker 14 dni u Zaguri. Super druzba, to mi ogromn pomen. Lepo se razumemo, podobni interesi, precej smeha, internih for, rispekt in vsega tistga kar naj bi na nek način opisval prjatlstvo. Kot pravjo, ni važn kje, kako in kaj, važn s kom. Se strinjam, u kuker pa s pravimi v nam ljubem Livignu, pol smo vse nardil. Drug let se vrnemo, to rečemo vsak let in vsak let tut tu nardimo. V upanju da bodo napovedi z uspešno realizacijo trajale.

Friends, family, forever!

The post Mallorca in Livigno 2021 appeared first on Ici Sportiva.

Štartal sem na dvojnem ultra triatlonu oz. dvojnem Ironmanu, 452 kilometrski preizkušnji v sosednji Avstriji.

Leta 2012 sem šel na svoj prvi triatlon, sprint variatno, dva tedna kasneje na polovični Ironman, po cilju in še lep cajt po njem si nisem predstavlu, da bi lahk porinu še kak kilometer zraven. Bum, dve leti kasneje, treniru ko majmun, Ironman Klagenfurt, uspešno čez cilj. To je to od triatlona sem si reku, presrečen da je šlo, vsak ki prečka cilj te preizkušnje more bit dober športnik in ma moj rispekt. Kasneje sem laufu neke daljše zadeve, Balaton leta 2015 ostaja vrhunec, tek okrog Blatnega jezera na Mađarskem, 221 km v kosu. Čez cilj sem pršu gotof. Tam sem si potihem reku, da nikol več ne bom rinu v te okvirje. Pa se je pojavil avstrijski Extreme Triathlon. Plavanje v reki, polovico razdalje proti toku, s kolesom čez neke prelaze v dolžini Ironman distance ter gorski maraton za sladico. Nasmejan in s še kr neki štroma čez cilj. ICON v Livignu je upravičeno priznan kot en najtežjih ekstremnih triatlonov na svetu. Tam se je ko že nič kukrat izkazalo delo ekipe, ne dež, ne temperatura okrog ničle čez cel dan, ne časovne limite, niti snežni metež nas ni ustavu. Padel je cilj na Carousellu 3000. Ekstremni triatloni so mi zlo všeč, plavaš v reki ali jezeru, običajno v precej težkih pogojih, kolesarjenje poleg dolžine prinaša tudi konkretne številke višinskih metrov kere je treba premagat, na koncu sledi tek s ciljem nekje tam gor, tam gor k ne uspe pridit ravno vsakem. Hvaležen sem da nimam poškodb, da vse dela kot mora in da je še ni blo preizkušnje, ki bi me zjebala. Preizkušnje ki nas ni zjebala! Brez močne ekipe s kero te zadeve borbamo so skupinske narave, čeprou gre za individualni šport, bi bli cilji brez njih le pobožna želja.

Običajno glede ciljev govorim s prjatli, s temi ko skup treniramo, s temi ko smo si blizu, omenim ekipi, slej ko prej jih bom spet rabu in tut njih ne čaka lih en frej dan, frej vikend oz. počitnice.

Mel pa sem sem eno željo kero nisem nobenem omenju, bol je bil vprašanje sam sebi, kaj če bi kdaj, je možno, ma smisel… Dvojni Ironman! 7,6 km plavanja, 360 km kolesarjenja in 84 kilometrov teka. Eno za drugim, se pravi, dvojni ultra triatlon, 452 kilometrov. Za triatlon kr jezna številka.

Letos je že drugo leto zapored odpadel švicarski Swissman, eden izmed ekstremnih triatlonov ki spadav v svetovno serijo, bil sem na štartni listi, prpravlen da grem, motiviran precej, zlo si namreč želim končati neko konkretno tekmo v Švici, da si nakonc zapojemo pesem od Merlina, Moj je život švicarska Covid je bil razlog, da je kot prejšne leto, tudi letošnje ostalo brez te tekme. Posledično sem bil zlo razočaran, precej sem treniru, mel sem cilj zakaj to delam, kr dost je blo odrekanja, švicanja, teranja… marskej sem dal za to. A nimaš kej, situacija covid, ne rad se pizdim glede tega, rajš ostanem ovca in počakam da grejo zadeve mim.

Mislem da že isti dan ko sem prejel mail od organizatorja, da tekma s štartom na jezeru Maggiore odpade, sem začel brskat po spleti, iskal nov izziv. Žal takih ki si jih želim ni kej dosti.

Tekme so odpadale, vem da nisem bil edin primer ki jo je nekako kr rabu, rabu dat ven iz sebe tisto za kar je delu, se spustit v drugo dimenzijo in borbat. S kliki po netu naletim na spletno stran, ki me je vrgla na Double Ultra Triathlon. Fakmi! Kaj je to, je to to, je res? Dvojni IRONMAN? Kr telefon v roke in pokličem na info. Andreas, avstrijska triatlonska puška mi je povedu, da so se odločili glede na odpoved glavnine tekem podobnega kalibra vseen probat speljati dvojnega Irona. Povezal so se z avstrijsko triatlonsko zvezo, dobili zeleno luč in le 100 dni pred štartom aktiviral zadevo. Dlake pokonc, kr topl mi je ratal. Ni povratka, to sm vedu. Pr men je tko, da če sam pomislem, sem napol že tam, če gledam v prijavnico, je to to.

Za mnenje sem vprašu našega triatlonskega guruja Šketota, trening partnerja Sirča, povedu sem očetu ker me je pospremil s klasičnimi trbovksimi besedami: »kua ti pa j spt, si ja mal upln«. Bil je že v tukih borbah z mano, mislu sm da bo drugač odreagiru. A me je potolažu nasledn stauk, kdaj in kje bo Vedu sm da bo z mano na štartu in da me bo objel na cilju. Za protiutež sem poklicu še slovensko ultra triatlonsko legendo, prjatla Mateja Markoviča, pri njem je na semaforju vedno zelena luč.

Velik folka mi reče, kaj je to za tebe, če bo kdo, boš ti. Mala malca. Maš to. Izi. Kaj vem, sem vesel da so optimistični, da verjamejo vame, da je pozitiva v ospredju, da dodajo na ogenj… a kdaj si rečem, ko bi vedl kok vložka je tele potrebnega, kuk je kdaj men zafukan, kuk najebem… A potem se zamislem in rečem, če že rabmo enga spustit na minsko polje, pol je najbolš da mene, bom že.

Avgust, zadnji mesec pred tekmo je bil kar se vikendov tiče tekmovalno in s tem spremljevalno pester. Anča je na prvi vikend štartala K24 ultra trail. Tedn kasneje je Jani nastopu na svojem prvem triatlonu, pa to ne kr enem, odlično je oddelu Ironman 70.3 oz. polovično distanco Ironmana. Premik na vikend po njem smo šli v Idrijo, Anča je koordinatorka HG Trail Idrija, sestra Polona in Sirči pa sta tam nastopila na 27 kilometrski razdalji. Polona, Tinca in Marko, en redkih italjanov iz Idrije, so odrezal še 67 kilometrov dolgo, zeleno traso, na tekmi 100 milj Istre. Pod vsem tem tekmam lahk rečem še bravo in hvala Vili. Suportu je prou na vseh omenjenih petih tekmah, od štarta in do cilja. 5/5, klukca. Vamos!

Nekak sem že komi čakal da sam sebe spustim ven iz kletke, le še tedn dni in akcija. Skoču sem še do mojga prjatla, priznanega fizoterapevta Mateja Čeboklja v Celje, ki me pred tekmami scentrira. K njemu hodim že leta in leta, odkar sem odlaufu Balaton je reku: Prjatu, prideš kadar kol, sem ti na voljo. Cenim! 

Na vprašanje če sem kej živčen, če me je kej strah al kej podobnega sem gladko odgovoru da ne. Res nisem bil, nisem se bal tekme, želel sem si jo. Najbolj stresno v zadnjem mescu mi je bilo na tekmi Ironman Graz, takrat ko je Jani plaval. Ko je Tinca javla da je pršu iz vode sem tuk zaupil, da sm ustrašu sebe in cel trop folka tm okrog. Vem kuk je oče treniru, kuk ur je naredu v bazenu, v jezeru, da kljub bolezni ki mu omejuje gibanje ni najdu razloga zakaj ne, vedno razlog zakaj ja. Ko je pršu v menjalni prostor se je v meni marskej sprostilo, vedu sm da bo kolo odfuru po muško, za tek me pa ne skrbi nikol. Odkar je odlaufu 100 km dolgo ultro Del Passatore v Firencah sem miren. Tle okol se vedno pojavla vprašanje, kaj je lazje, spremljati ali tekmovati… Na to temo se mamo še velik za pogovorit.

Končno je pršu dan, ko sem naredu seznam kaj vse rabim za dvojnega Ironmana. En A4 list besed po alinejah je bil premalo. Mogoče se zdi da rabš za triatlon kopalke, kolo in šuhe za laufat. Kdor se gre to igro, ve da rabš tako rekoč sto stvari. Zadne dva dni sem bil kar se šihta tiče frej, prpravu opremo, prpravlu glavo, dober jedu, spraznu zaloge Minka Vitaminov, počivu, potem pa je pršu petek ko sma se z Vilitam napokala v avtodom in gasa v Avstrijo.

Napokala sma se v isti avtodom ki je bil zraven že v St. Poeltnu na polovički devet let nazaj, z njim smo se odpelal tudi moje prve ultre, iz Logarske, na tekmovanju 4 Islands MTB stage race na hrvaških otokih je bil naše prenočišče in prevoz, zraven je bil na Ironmanu v Celovcu, na Balatonu, na avstrijskem esktremu, vedno je zraven… le za čas tekmovanja ICON je ostal doma, ker je kolesarko tekmovalni del čez Švico in po pravilniku organizacije avtodomi niso bili na seznamu.

Jani je šel na prizorišče tekme že enmal prej, da je rezerviru plac kjer smo si kasneje postavl bazo. Štart tekme je bil v soboto ob 9h zutri. Kot zanimivost. Triatloni se po večini odvijajo v odprtih vodah, kolesarska trasa je speljana glede na dolžino, največkrat v enem kosu, če je res dolga sta včasih dva kroga, redko štirje, skoraj nikol pa več od tega. Prav tko je z laufam. Pri dvojnem ultra triatlonu pa je tkole… za vse ljubitelje psihološko napornih zadev, posebi zabavno…

Plavanje: 154 razdalj v olimpijskem bazenu

Kolo: 35 krogov v razdalji 10,6 km

Tek: 65 krogov v razdalji 1,2 km

Glavnina pravi da je to za znoret, da bi jih to ubil. Meni na ljubo mi te zadeve ne prinašajo napora, psihično me ne utrudi primer 50 krogov na stadionu. Vedu sm, da mi bo tale način šel kvečjem na roke oz. mogoče vidim tle celo neki prednosti.

Postavli smo bazo, še enkrat sem preveru če je vse okej s kolesom, preveru opremo kero sem imel prštimano glede na disciplino. Opravu sem obveznosti pri organizatorjih (registracija, licenca, pecete) nato pa smo šli še neki konkretnega pojest. Na odprtje tekme in predstavitev tekmovalcev v center mesta nisem šel, ostal sem v avtodomu, počivu vse do večera in upu da bom čimprej zaspal. Ni mi šlo čist na roke, a par ur spanja je padl pod kovtram. Ob 6h zjutri auf in priprave vse do štarta. Iz Trbovelj so se prpelal še Anča, Sirči in Polona, kasneje sta se prklučla še Sarča in Jernej.

Zaradi Covid situacije me je na štartu lahko spremljal le eden, isti je bil lahko tudi ves čas ob bazenu na plavalnem delu, skrbel da sem imel za pit, neki hrane za vnos energije in pa kako motivacijsko. Sirči je tisti, ki se ob mojih nastopih na ekstremnih triatlonih vedno podpiše kot coach, z mano oddela tudi zadnji del teka, tako je v pravilih, brez spremljevalca te namreč na “nevarne” dele ne spustijo. Tle je mel lažjo nalogo, a še vseen, dobre dve ure in pol gledati nekoga ki plava, bit prpravlen za karkol tudi ni najlažje. V bazenu nas je v posamezni liniji plavalo po 8 tekmovalcev, bom reku kr guzva, dubu si kako basiko tja v glavo, kako brco, pa tut nazaj sm seveda brcnu ko je blo treba. Sicer nisem najboljš plavalc, a sem nadrku do te mere da lahko plavam precej dolgo. 7,6 km sem zmogu v 2h in 38 minutah. Bil sem zadovoln. Neki tezav sem mel s križem zadne dva kilometra, neka bolečina, a konc konci, čeb šlo čist gladko bi blo neki narobe. V menjalnem prostoru sem vrgu is sebe neopren, hitr enmal pojedu, se vmes oblaču, kolo iz stojala in gasa, na pot, pred mano je blo 360 kilometrov.

Take razdalje do zdej še nisem odfuru. Bla mi je tuja, bla je uganka, nisem vedu kaj prinaša. Taktično sem zastavu da vozim okrog 30 km/h povrečno. Cesta na kteri smo tekmoval je bila odprta za promet, v prvih urah je bilo celo neki redarjev, a previdnost je bla nujna, trikrat smo se mogl praktično čist ustaut, ker smo zapeljal iz stranske na glavno cesto. Tle smo zgublal na času, posledično povprečni hitrosti, kero sem na lepših delih dvignu nazaj.

Krog je bil kot sm omenu dolg 10,6 km, vozu sem konstantno, v bazi mim katere sem se vedno pelu je bla ekipa, mela je vse kar sem rabu, hrano, pijačo, lepo besedo, cote za preoblečt in kako informacijo. Vidu sem da so prpravlen da teramo do konca, dolga pot je do cilja, slabo bojo spal, jst ne bom spal nič, noč ne bo prijetna, do nje je še kr neki ur, a to je treba nardit. Z vožnjo sem bil zadovoln, lepo je šlo, noge so delale kot je treba. Tm po pari urah trajbanja sem dubu tak neprijetn filing, bolečine v vratu. Sicer sem mel precej povišane aero bare, za 7 cm, a tut ta drža je s časom prnesla neki minusa. Iz kolesa sem šel po planu, po nekje 150 kilometrih, na tako imenovano »kosilo«, testenine, vmes so me mal poštimal in gasa dalje, pavza je bla seveda minimalna. Ko sm razmilšu o tekmi sem si oblubu da ne bom znoru na kolesu, to pomen da bi prtisnu precej močnej kot je primerno, na zalog sem mel sicer kr neki dinamita, vem da bi lahk trajbu hitrej, a kaj bi to prneslo? Ne gre pozabit da je po končanem kolesu še dvojni maraton. Bil sem na tanki meji ko me je kdo prehtel, da ga zbombam nazaj, a k sreč sm obdržu trezno glavo in se držu plana. Pred tekmo sem se spoznal s izkušenim italjanom Alfonsom Napodanom. Na kolesu sem ga ujel. Voznja v zavetrju je prepovedana, prav tko ni ravno okej da voziš vzporedno, a to pogledajo čez prste. Konc koncu se pa tko teško prilagajaš, voziš svoj ritem. A ko sm ujel Alfota sem pelu z njim, nekih 5 min. Reku mi je, bodi previden, v zadnjem delu špari noge za tek. Pa sem ga vprašu, kaj pomen to zadnji del? Odgovoru mi je da je zadnji del kolesa, zadnjih 100 kilometrov. 70 procentu vnosa glede na moč ki jo maš je maximalno oz. več ni pametno devat iz sebe, špari noge, špari noge. Moj prvi ultra triatlon, njegov huhhh, nevem kateri. Držu sem se nasveta, to je še vseen prinašal hitrost okol 30 km/h. Vse je blo okej, potem pa nevem kaj je pravi izraz, nevihta, al neurje al oboje. Oblak se je utrgal, dež je scal u nenormalno, tema, pihal konkretno, dve minute in bil sem čist gnil, vidljivost na cesti med tistimi polji nikakva. Oddelam krog, prpelem do baze, ekipa je že na novi poziciji postavla “šotor”, zapeljem spodi, hiter me preoblečejo v zgornem delu, vetrovko čez vse tiste cote in gremo dalje. Zebel me je ufff, precej. Takrat mi je rahlo udarl na psiho. Zakaj mam na tekmah praktično vedno eno jebo od vremena, zakaj ni vsaj vreme normalno, če so že distance enmal utrgane. A motivacijske besede ekipe, njihov trud in sodelovanje nam je šel odlično, to me je gnal naprej. Nasledni krog sem bil spet čist gnil, tko da smo še neki preoblek in sfuru sem do konca kolesarskega dela.

Wow, pozitivno presenečen, šlo je tekoče, konstantno, po planu. Mimo mene so letele res samo največje rakete na tej tekmi. Mislem da sem bil po kolesarskem delu na 17. mestu. S kolesom v menjalni prostor in skok v avtodom, kolesarske cote dol in pripravt za tek. Ko vidiš kako te ekipa streze, masira, deva za jest, greje tiste mrzle prste na nog, masira vrat, hrbe, ko res delajo zate, ko ga skupi borbamo… to je neki neverjetnega. Hvalezen da ne znam opisat z besedam. Sm tut zlo navdušen nad uigranostjo in izkušnjami ki so si jih nabral. Proji!

Pred tekmo sm si reku, da bom šel po kolesu verjetno na pavzo, kakšnih 15 min spanja, preden začnem s tekom. A je bil dober filing in predlog Anče, da grem kr takoj na tek brez ustavljanja. To nardim, oddelam 10 krogov potem pa sem se ustavu, zamižal da se je mozak odklopu vsaj za trenutk in gasa dalje, gasa v temo, na lauf in borbo s samim sabo. Tle sm zgubu kakih 8 minut, a dragocena nalozba za naprej. Res da je to tekma, da je tut čas pomemben, prinaša končen rezultat a več kot očitno je to sekundarnega pomena. Tuki biješ svojo bitko, vsak fajta zase, vsak se trud po svoje preživet. Če je nekdo hitrejši, si vesel za njega, če greš mimo, mu rečeš kako motivacijsko, se ga dotakneš narahlo in nakazeš da naj ne popušča. To so taki posebni občutki, dlje si na terenu, več ur je za tabo, bolj čutiš to energijo med tekmovalci. Na trenutke si celo vesel da te je kdo prehtel, ker si ga prej vidu kako sedi na pločniku in ne more nič. Pa je potem nekje najdu še kazga aduta in teru dalje. Tut tak primer je bil, sam pol sm ga prehtel nazaj

Na teku sem pričakvou različne scenarije, od tega da bo jeba od samega začetka, do tega da se bo pojavila po štirih, petih urah, upal sem da pride kriza čim kasneje, sanjal o tem da jo ne bo. Sprememba iz kolesarskega dela na tek je zlo zanimiva. Če še nisi, probaš. Greš na kolo rečmo za ene 3h, da ne bo preveč in potem za ene 2h na tek. Res en tak posebn filing teških nog. Tek v nepravilni obliki kroga mi je ustrezal, velikrat sem se vidu z ekipo, dobil v roke kar sem rabu in šibal naprej. Precejšn plust sem naredu s tem da sem ves čas jedel, različne stvari, tudi dost normalno hrano. Za sabo mamo izkušnje zaradi slabega vnosa energije, zdej jo nekak niti ne upam zavračat, ker bi jih slišu Na Ultrabalatonu nisem hotu jest, nekak sploh nism mogu, to je me sigurn dost stal, o tem je blo pual še velik govora. Ko sem šel kasneje na prvi ekstremni triatlon se spomnem, kako mi je na kolesarskem delu Vili med vožnjo kr porinu šnicl v roke in reku jej, ter šel stran. Vedu sm zakaj!

Na telem dvojnem maratonu, na zadnji triatlonski disciplini je šlo nad pričakovnaji. Po večini sem prehiteval, hitrejša sta bla samo dva. Rait Ratasepp, Estonec, gre za trenutno najhitrejšega zemljana na dvojni razdalji Ironmana. Hiter je bil še Nemec, Thorsten Eckert, ki ima v lastni svetovni rekord v trojni in štirikratni razdalji Ironmana. Ja, tudi tak pacienti obstajajo. Ostalim je Trbovc nakazu kako se laufa po slabih 3h plavanja in dobrih 13h kolesarjenja. Bil je krog ko je šlo boljše, krog ki je bil bolj zajeban. Sem pa ohranjal neko isto hitrosti, za tiste ki so v tekaških vodah, tempo sem imel 5:20 min/km. Taktiko smo meli da oddelam 5 krogov, se ustavim, pijem, neki v usta, stegnem noge če rabim in gremo dalje. Kratke pavze in čim več teka. Še naprej sem prehteval, kar mi je dalo dodatne moči in motiviralo.

V življenju nisem nikol pil alkohola, niti probal, posledično nisem bil nikol pjan, nikol nism probu čika, trave, tablet al karkol, ki bi me odpelal kam drugam, trezn sem od rojstva. Je pa to moj svet, tle grem po svoje, tle odjadram, to je svet v kerem sem zadet v svoji dimenziji, kdaj čvrst, spet drugič zlo čustven, velikrat kej boli a zmorem s to bolečino funkcionirat in terat dokler je treba. Lahk bi se ustavu in reku fakof, se ulegu in bi blo pomojm za razumet da je blo dost, da ne gre več. A nevem, teško opišem, človešk telo je očitno zlo velik sposobno, verjem da tut tvoj! Poleg ur in ur treninga, kilometrov, švica, prilagajanja, podrejanja cilju je tle glava tista, ki narekuje tempo, glava pove kok je ura. Psihološko te lahk sezuje, takrat čevlji ne grejo več na noge in posledično noge ne bojo nadaljevale. Bil sem že v večjih bolečinah kar se tiče triatlonskih ali ultra tekakših podvigov, zato je bla tale kero sem nosu s sabo, precej domača. Krogi so se odštevali. Ekipa pod šotorom, v bazi ali kje v bližini, vse te ure z res malo spanca, kdaj so se zamenjali a po večini so bli pokonc in sodelovali. Skup smo premagoval kilometre. Jani, Polona, Vili, Sara, Sirči, Jernej… idemooooo

Nevem al je to v navadi, ali je bilo le ta tej tekmi. Tek kot zadnja disciplina je potekala v krogu, v smeri urinega kazalca. Ko je tekmovalec oddelal predzadnjega je “častni” krog letel v kontra, v roke ti dajo zastavo tvoje države, s tem se naznani ostalim da zaključuješ. Tudi meni se je bližal zadnji krog.

7 minut pred mojim zadnjim krogom je v kontra, z avstrijsko zastavo priletel Norbert Lüftenegger, človek ki je v dvajsetih dneh premagal dvajset Ironmanov, s časom drži tud svetovni rekord. Tega prej nisem vedu, nism vedu za kak kaliber človeka gre. Aha, torej vsaj trije pred mano vidim da niso iz tega planeta. Lahko bi reku žal, a po drugi strani nima veze, bil sem vesel tudi za tekmovalca, ki me je nascal za samo 4 minute. Še en izkušen ultraš. Iskreno sem ga objel, s palcem in kazalcem mi je pokazu tist enmal lufta, reku mi je sorry, za malo sem te.

Grem v predzadnji krog, šlo je kot po zraku, vedu sem da grem proti koncu, bol kot kdo od tekačev so me lovila čustva, bil sem srečen, zavrtela se mi je scena o trudu ki je bil vlozen, o tem kako dolga pot je do samega štarta, kaj šele do cilja. Letel sem proti bazi, tam je čakala ekipa.

Bil sem mehk ko puter, naslonm se na moje ljudi. Par metrov višje na krozišču je že čakal Vili, v roke so mu dal slovensko zastavo. Priznam, nisem zavedn slovenc, tut te fore z našo zastavo mi ne dišijo, a nisem hotu delat kake scene, tko da sem jo vzel in naredu kar je pač treba. Mogoče bi mogu met sabo Trbousko fano, n muoj mest in naše farbe sm punuasn.

Zadnji krog je sanjski, adrenalin dela svoje, napora ni čutit, gre zgolj za čisti užitek in zavedanje da si naredu neki kar si sanju, neki kar boš vedno nosu s sabo, neki kar ti ne more noben vzet, predvsem pa neki kar se ne da kupt in nihče ti ne more podarit. Jebeš dnar, jebeš materializem! Letiš v kontra, nekatere čaka še kar neki dela, druge tudi deset ur in več. Vsi so veseli zate, iskreno ti ploskajo, kdo se ustavi, kdo te objame, kdo se slika s tabo, besedo čestitam slišiš v marskerem jeziku.

Nikol nism najhitrejši, a zmer imam najbolšo ekipo. Mogoče se ne da opisat in začutit, a ko si na drugi strani in v situaciji, takrat veš kdo je tvoja gonilna sila.

Čakal so pri cilju, bližal sem se zadnjim metrom, tam se prepustim, tam udari iz mene kar pač udari, vem da upijem, da se mi utrga, a tko je, to sm jst. Čip sem približu senzorju in s tem ustavil meritev časa.

452 kilometrov sem s plavanjem, kolesarjenjem in tekom premagu v 25 urah in 39 minutah. Dosegel sem skupno 7. mesto. Ko sem par dni kasneje zvedu, vidu in prebral o tistih pred mano in mnogih za mano, kakšne živali so to, sem se kr nasmeju in si mislu svoje. Za amaterja iz Trboul oz. za ekipo iz Trboul je tole lep uspeh.

Čestitam še enem slovenskem predstavniku, ki je nekaj pod tridesetimi urami uspešno prečkal cilj. Bravo Bogomir Dolenc.

Med tekmo mi je misel velikrat zbežala na četrkek, dva dni pred štartom, ko smo se nažalost poslovili od Maksa, ki je izgubil življenje v severni steni pod Triglavom. Dečko je zadnjo sezono hodil iz Litije k nam na treninge, borbal skupaj z ekipo Sportiva v Trbovljah. Kdaj spoznaš nekoga, ki ti je v petih minutah tako fajn človek, tako poseben, tako topel in takšen, kerga si želiš met v svoji druzbi. Ta je bil neverjetn, nisma se poznala dolgo, a kadar mi je javil da pride na trening, sem bil zlo vesel. Zmer mi je reku, stari to je to, to rabim, to so tet treningi. Vem, da bi po moji tekmi govorila o dvojnem Ironu in bi mi reku isto kot za pretekle zgodbe kere sma si pravla…..oooo kok si prfukjen in to mi je všeč. Več kot le kak krog je bil zate Maks! Pogrešu te bom v sezoni ki je pred nami, pogrešu tiste klice ko si mi kr iz nič nabiju v telefon v kere hribe bomo porinl in da nama freeride pozimi ne uide.

Življenje je res minljivo, ne čaka, ne veš kako bo jutri. Treba je strmet za stvarmi in dejanji kera nas delajo žive, ne zgolj občutka da samo obstajamo.

Vsekakor se je prou spomnit… Kr neki prjaltu je blo s kerim smo skup obračal kilometre, z enim več, z drugimi manj, a zarad njih je blo velikrat lažje, bolj pestro in prou vsak je dodal svoj plus. Pri plavanju seveda matraš vodo sam, je blo pa dobr vidit na sosednji progi Sirča, Šketota, Tinco, Janita, prou tko na kakem jezeru, da se nisi družu zgolj z ribami. Na kolesu je Šketo, ki mi še vedno veliko svetuje in pomaga pri treningih organiziru močne etape, dober smo delal, probal smo mu sledit kuker je šlo. Blo je tut neki kolesarskih izletov. Fura iz Trbovelj na murje, Mangartski krog iz Kranjske Gore, Betancuria na Fuerteventuri, Sa Colobra na Mallorci, XC ture v Livignu.

Hvala cestni bojevniki: Šketo, Sirč, Udovč, Kirba, Jager, BL, Mičo, Dolanc, Nagi…

Kar se tiče teka sma največ odlaufala skup z Obitam. Taprau borc. Blo je precej kilometru, precej višincu, njegova mirna narava in hiter korak mi nadvse ustrezata. Seveda so bli tle tut Sirči, Levi, Anča, Šketo…

Zahvala za podporo pri projetku gre suporterjam:

• Raidlight Slovenija
• Factorystore
• Borut Dolanc
• Redbull.si
• Občina Trbovlje
• Topatlet
• Fizioterapija Čebokelj
• Minka Vitamini

• Obsession
• BL Sport
• Blokada Trbovlje

Hvala osnovi, hvala bistvu:

• Mami in Jani
• Polona, Vili, Tajda
• Anča, Timo

Hvala da me sprejemate tazga kot sm, da me podpirate pri tem kar počnem, zarad vas mi uspeva uresničevat cilje, sanje, ste en glavnih razlogov da sem srečen.

Thumbs up tut vsem, ki me na tak al drugačen način podpirate in motivirate,… velik pomen!

Zaslužena večerja v Restavraciji in kavarni K5

Kuanc julija se je užjanu muoj zlo duobr kumerat Niko, s svuajo Evo kr sijeta en ub drugm, lep dan in lepa nuč j bla, supr smo s mel. Enga od govoru je mel tut njegov uače, zlo s mi je utisnu v spomin stauk, s kjrm se vč ku strinjam, stauk s kjrm je svuoj govor zakluču: Bodte dobri do tapravih prjatlu!

#nolimits

The post Double Ironman – This is HardCore! appeared first on Ici Sportiva.